IGROVJE
stranka » igrovje » gameboy advance » Final Fantasy 1 & 2: Dawn of Souls
Final Fantasy 1&2: Dawn of Souls

Sneti

Po napovedni in tehnični plati je s tole kompilacijo prvih dveh Poslednjih fantazij za naprednega špilavnega mulca vse v redu. Grafika, čeprav v primerjavi z Golden Sunoma in The Minish Capom precej primitivna (blokasta okolica, liki z dvema stopnjama animacije, rudimentarno prikazani gibi v boju), je dvignjena na nivo 16-bitnega super nintenda, zvok takisto, položaj je mogoče snemati povsod, medtem ko je napredovalni sistem dodelan bolj kot v marsikaki sodobnejši frpjki. Čeravno od izvirnega japonskega izida prvega FFja, ki se tako imenuje zato, ker je na tej igri temeljila vsa prihodnost založnika Square, mineva osemnajst let, četverica likov v dvojki ni omejena na poklice. Osebe je moč skozi mnoge vidike bojevanja (raba krepel in urokov,

Animacija je povsem temeljna, so pa učinki kul.
izpostavljanje napadom, nošnja dveh ščitov, goloročno tepežkanje, omejitev največjega števila urokov za karakter ...) razviti povsem po želji. Vsakdo lahko uporablja vsako orožje in nosi vsakršen oklep - uspeh je docela odvisen od tega, kako trdo trenira določen vidik. Enica ni na tem nivoju in bazira na šestih poklicih, vendar je svobode še vedno precej, dočim lahko službe tu sčasoma preidejo v mojstrski razred, ki nudi dodatno preoblikovanje. Poleg tega je dvojka obdarjena s presenetljivo odraslo in čutečo zgodbo (enica je povsem bojevalska in je brez omembe vredne pripovedi) ter dobrimi dialogi in je popravljena glede na izvirnik, tako da napadanje lastnih likov ne nudi več hitrega napredovanja. Glede na izvirnik vsak FF v tem kompletu vsebuje dodatno temnico, ki bosta preizkusili najbolj predane, s tem, da sta špila že sama po sebi zelo težka.
Kar pa je pri osemdeset do sto urah vsebine, kolikor jih nudita, in dani strukturi problem. Niti FF1, niti FF2 namreč ne poznata praktično nobene krivulje težavnosti ali obdobja prilagajanja, marveč igralca zakoljeta, kadar se jima sprdne. Naključni boji, ki se odvijajo na par sekund, kar zna najedati, pomenijo, da sovražnika ne vidite, igri pa druščini ne glede na njeno (ne)izkušenost z zadovoljstvom mečeta pod noge monstrume, ki jo zgazijo, preden rečeš jebentimater. Hja, boste rekli, pač snemaš položaj, a ne? Že, ampak finta je v tem, da odmerjanje sovragov ni naključno, špil pa te nikdar ne opozori, da boš uletel nekam, kjer so same nepremagljive grozote. Če pozicije tako stalno ne shranjuješ v najmanj tri prostorčke, ki s

Od zgoraj gledana karta z naključnimi boji.
o časovno ne premalo, ne preveč vsaksebi, se ti bo bodisi po ducatu vloženih ur, bodisi po petih minutah zgodilo, da kljub vednoznovnemu včitavanju enostavno ne boš mogel spokati iz nekega področja, saj boš umrl ne glede na vse. Ali pa se boš moral vrniti ure nazaj. Poleg tega je malo resničnega raziskovanja, naselja so monotona, divjino tvorijo velikanske zaplate ene in iste podlage, včasih imaš občutek, da za izkušnje kar naprej gaziš ene in iste kanalje, katerih stotnije premagaš tako, da nenehno izbiraš opcijo Attack (nakar, kot rečeno, nenadoma uletijo strahci, ki te zmeljejo brez pardona) ... To je zapuščina starih, nesofisticiranih dni, ko so bili špili sicer težki, a v primerjavi s sodobniki neizpiljeni, neuravnoteženi ter po nepotrebnem frustrirajoči. Dawn of Souls je vse to. Fani gor ali dol, ne bi raje zakurblali emulatorja ali si privoščili kake superiorne sodobnice?

Final Fantasy 1 & 2: Dawn of Souls
Square Enix za gameboy advance
objavljeno: Joker 138
januar 2005

60