Težava zgodovinskih streljank ni hištorija, temveč dejstvo, da njih ustvarjalci iz nje stalno jemljejo ene in iste kose. Primer: komaj se je serija Medal of Honor v Rising Sun preselila na Pacifik, že smo nazaj v Evropi in njeni okolici, ki smo jo predihali že ducatkrat. Kot ameriški soldat William Holt, pripadnik nekakšnih posebnih sil OSS (Office of Strategic Services - huh), 1942 začnemo na stari celini, pri vasi St. Nazaire, kjer pomagamo Britancem; nato se preselimo v Severno Afriko in damo roko Montgomeryju, ki ima težave z Rommlom; tretji del kampanje zaseda vzhodna fronta, polna Rusov, ki takisto potrebujejo pomoč; in na koncu se leta 1944 kot del ameriških sil udeležimo nemške protiofenzive v Ardennih. Izvirnost bi špilu tako težko pripisali in zdi se, kot bi EA vkup zbobnal neke sorte kompilacijo bitk, da bi impresioniral kar največ ljudi. Kar je seveda problematično s tega vidika, da je večina vse to že videla.

MoHinega recepta European Assault vsekakor ne spreminja. Večinoma si tako v zaklonu, zreš niz merek in pokljaš postave, ki so preneumne, da bi sestavile usklajen napad.

Ampak okej, prežvečena tematika gor ali dol, se zadeva vsaj solidno igra? Pah, se, čeprav nekih odličij za superiornost ne bo odnesla. Vsekakor gre pohvaliti trud, ki so ga avtorji vložili v European Assault in ki se odraža na dodatnih ciljih, ki dajejo občutek nelinearnosti, ter rudimentarnem, a uporabnem poveljevanju spremljevalcem. Glede prvega - če so se prejšnji deli serije zdeli, kot da čufa-čufajo naprej po tračnicah in ne nudijo svobode raziskovanja, je to zdaj urejeno s številnimi drugotnimi opravki (razstreli to ali ono, ubij nekoga ...), ki se pojavljajo sproti, bolj kot vtikate nos v kotičke. In ne le to, mestoma se cepijo tudi osrednje direktive, tako da špil dejansko poseduje nepremočrtnost, kar je za MoH kar velik napredek. In glede drugega - z enostavnim pritiskom na knof lahko kolege pošljete na točko pod muho, da vas rešijo sovražnega ognja, naredijo luknjo v obrambi ali kaj tretjega, oziroma jih pokličete nazaj k sebi. Moram reči, da se tipčki sploh ne obnašajo tako neumno, kot bi pričakovali, in čeprav znajo včasih ustreliti kozla ter nastaviti Švabom š

Na radarju je moč videti osrednje in odkrite drugotne cilje. Med slednje pogostoma sodi glupo močan švabonarski podšef.

upak, so nedvomno koristni zavezniki. Povrhu jih lahko ranijo (to sicer ne vpliva na njihovo storilnost), nakar imate izbiro: boste z vedno omejeno količino zavojev prve pomoči pozdravili sebe ali zaveznika? Čeprav taktika ni na nivoju kakega Full Spectrum Warriorja ali Brothers in Arms, niti ni bistvena, saj je akcija še vedno hitra in najbolj odvisna od vas. Kar se orožij in način trosenja svinca tiče, je Evropski naskok tipičen Medal of Honor: večinoma se boste skrivali, se nagibali izza raznih zaklonov in pazljivo luknjali švabske čelade, ko vas bo prijela neustavljiva mržnja in boste hoteli zdivjati v rambovski naskok, pa bo najbolje počakati na dovolj energije za adrenalinski način. To je modus, v katerem se okoliš premika počasneje, tako da lahko kot kak maščevalski matrični Neo potamanite ducat kanalj, preden se svet vrne v normalnost. Ne da pristop posebej paše v drugosvetovnovojno streljanko, ampak hej, je kar kul.
Vendar pa dogajanje ne zdrži resnejšega zadega pod drobnogled. Kakor je destrukcija preizkušeno MoHovska, kot je grafika solidna in kakor navdušijo novi elementi v navezi s tradicionalnimi predpripravljenimi sekvencami, v katerih veliki badabumi tekmujejo med sabo za večji spust čeljusti, tako ima kampanja nelepo bero problemov. Po eni strani je nesramno kratka, saj vsebuje le ducat odprav, ki trajajo po kake pol ure vsaka, kar na koncu znese komaj kakih šest, sedem ur dogajancije. To kratkost pa skuša nadomestiti s precej zoprnim ponavljanjem enega in istega ob smrti, saj nadzornih točk ni, marveč le skopo odmerjeni krediti za oživljanje (revives). Vsakič ko dokončno umreš - težavnostna stopnja je kar visoka, v praksi pa revivi ne pomagajo prav dosti, saj te dvignejo od crknjenih sredi bitke, nakar ponavadi fašeš v tazadnjo še par strelov, preden jo pomakneš na varno - moraš jovo na novo. Bi ne bilo bolje, če bi bile misije daljše, vendar s pametno razporejenimi nadaljevalnimi punkti??
Umetna pamet je obupna, saj nasprotniki niso natančni in so nevarni le masovno, ko se jim približaš, pa zapaničarijo ter začno tekati okrog kot kure brez glave. Njihov poškodbeni model je kajpak spet omejen na t

Kolegi so presenetljivo sposobni in prisebni, tako da se lahko za čiščenje sob dostikrat kar zaneseš nanje.

akojšnjo smrt ali nemoteno nadaljevanje streljanja, dočim se ponekje teleportirajo na bojišče brez konca in kraja. In pričaranje pekla svetovnega spopada? Tako-tako. Scenarij ni nič posebnega, čeprav ga je nakracal John Milius (Apokalipsa zdaj, Konan), vojno vihro smo bolje občutili v Call of Duty, liki so kramljanju navzlic bledi in nezapomnljivi. Da bi nas posebej zanimala usoda našega Williama, bi morali biti res pokavci, ki niso videli še niti ene sorodne igre ali gledali dobrega vojnega filma. Takisto razočara večigralstvo, omejeno na razdeljen zaslon. Jup, na nobeni konzoli European Assault ne pozna internetnega multiplayerja (na xboxu niti system linka za povezavo več konzol ali tuneliranje ne), kar je v teh časih milo rečeno čudno. Na voljo je osem načinov, izbira poklicev in petnajst različnih kart, vendar so te po vrsti prevelike za dvojico, ki bo na split screenu običajna (za štiri potrebuješ reees velik teve, da v špilu s tako skrivalno naravo sploh kaj vidiš). Dodaj bote, pravite? Se jih ne da!
Evropski naskok je v določenih vidikih pogumen korak naprej za serijo, a se zaradi številnih spodrsljajev izjalovi. Itak bo večina špilavcev ob pogledu na izbiro bitk le zazehala in si srčno poželela, da bi EA končno odkril partizane, Avstralijo ter podobne zapostavljenčke. Bogec ve, da zgodovina nudi dovolj snovi.