Je pomembno le to, da napadalce poraziš, ali šteje tudi, kako to storiš? Če vprašate najbolj nabritega moža v pajkicah, Viewtiful Joa, je drugo pomembneje od prvega. Ko se je pisanež prvič (J126, 89) odpravil na reševanje filmskega sveta in v starodavnem pogledu od strani, a v 3D grafiki, na nečloveško stajliš način štel rebra risankastim kanaljam, je znalsko občestvo eksplodiralo od navdušenja. Ne sicer nad težavnostjo, saj je bila enica res zajebana, mnogokrat nepravično tako. Zato pa nad prepoznavno obrobljeno (cel-shaded) podobo, ironičnim humorjem na temo obsedenosti s filmi in igrami ter izvrstnim igranjem. Pot v desno si si skozi horde tolovajev namreč krčil tako z običajnim mahanjem kot s posebnimi močmi, temelječimi na filmskih tehnikah. Slow je upočasnil vse razen Joa, Mach Speed je junaka pognal v bliskovito demolažo, dočim je Zoom približal pogled. Vsaka od teh sil je bila uporabna še pri ugankah - ni namreč zadostovalo le, da si polomil vse, kar ti je prišlo na pot, marveč je bilo treba vključiti možgančke. Z machovsko hitrostjo si denimo prižgal ogenj na različnih podstavkih, da so se odprla vrata, z upočasnitvijo si zamrznil vodo in podobno.

Za večino šefov Capcomu ava ava, saj jih je moč poraziti na vedno bolj kul načine.

Od vsega začetka je bilo jasno, da bo VJ dobil nadaljevanje, ni pa bilo očitno, če bo kakovostno. No, Team Viewtiful je Joa zadegal v avanturo, dostojno prvenca. Sedem filmskih svetov čaka drkalca, sedmerica raznolikih parodij na znane filme, kot so Jurski park, Indiana Jones in Ice Age (vseh nalašč ne bom izdal). Mnogi sovražniki se vračajo, vendar je dodan pehar novih, ki so zadosti zanimivi in raznoliki, da je dvojka bolj razgibana od enice. Ta je bila preveč naphana z enakimi barabami, kar je doprineslo k občutku ponavljanja. Ne da zdaj to ni prisotno, vendar je tempo, ki ga narekujejo gibčne nindže, s kosami opremljeni smrtki in bolniške sestre z velikanskimi brizgami, v splošnem boljši.

Imam prijatelja, ki VJ1 in 2 zaradi barvne norosti sploh ne more igrati!

Prav tako so uganke povečini prijetnejše, čeravno niso vedno logične, in jih je več oziroma so idealneje razporejene, tako da ne udarjajo več v akcijo kot tečni klini. Več je tudi nadaljevalnih točk, saj je mogla poprej ena napaka pomeniti ponavljanje celega nivoja. Zdaj je to urejeno spretneje, na način, kjer se je treba potruditi, vendar nimaš nenehno občutka, da se ti DVD-škatlica reži v glavo. In laže je dobiti najvišjo oceno, mavričast V. Na koncu vsakega razdelka posameznega nivoja te igra rangira v treh kategorijah (V-točke, obramba, čas) in prislužitev mavric v VJ1 je mejila na nemogoče. V nadaljevanju so se kriteriji nekoliko spustili, tako da lahko tudi navadni smrtniki izpolnijo pravi smisel špila, perfekcioniranje stopenj skozi elegantni tepežkarski sistem. V dvojki se zgodi še nekaj zanimivega: večja dvoplastnost izziva. Zlasti šefi, ki jih je spet več, bolj kot prej omogočajo odkrivanje novih in novih taktik, kako jih razsuti. Začetniki se bodo denimo zatekli k delavskemu ponavljanju očitne strategije in šefetini najedali toliko časa, da bo naposled crknila, med

Silvija ni več ubožica, ki bi jo moral Joe reševati, temveč enakopravna klofutalka.

tem ko bodo VFX-mojstri našli zmerom bolj hitre in originalne načine, kako se odkrižati velezlobca. Tako da, ja, VJ2 je lažji od enice, vendar je hkrati prijetnejši in pravičnejši. Tistim, ki si res želijo izziva, pa je namenjenih šestintrideset izzivov v ločenih sobah, ki dodobra preizkusijo srce in palec vsakega bi-bil superheroja.
V ta miks naposled sede nemara najvažnejši dodatek - Joejeva punca Silvija. Mhm, frača, ki jo je moral Džou v štartu enice prepričevati v kulerstvo poceni akcijskih filmov ter jo potem reševati, je postala vernica in se pridružila svojemu dragemu v večnem boju protu Zlu. Je ravno dovolj podobna Jou, da se kadarkolni prevzem nadzora nad njo z R2 (pazi, medtem si ranljiv!) ne čuti nenavaden in je moč z njo takojci, ko jo ugledaš, prav nič punčkasto razdeliti kup zaušnic. In hkrati je zadosti samosvoja, da predstavlja zanimivo alternativo ter spodbode odločanje, koga imaš rajši, njega ali njo. Namesto da bi pestnično tepla, Silvija strelja krogle, kakopak srčkaste oblike, kar jo naredi nevarno na daljavo (a šibkejšo od blizu), ter ima poleg Joejevih Slowa in Zooma na zalogi novo VFX-moč, Replay. Čeprav je Mach Speed rezerviran za deca v družini, mu Replay komot stoji ob boku: ko ga sprožiš, se neko dejanje trikrat ponovi, kar omogoča orenk spektakel, trikratno količino poškodb (zadanih ali prejetih!) in še večjo izvirnost pri stvarjenju kombotov. To, da Silvijo pri tem obda elektrika, da je s čirliderskimi pozami všečen lik ter da so šli ustvarjalci tako daleč, da so ji priredili vozilo podvodni nivoju Joe krmili podmornico, Silvija pa velesveder), le doda k užitku.

Hja, načina za dva si lahko samo želimo, saj ga ni niti v dodatnih izzivalnih stopnjah. Izziv za obvezno trojko.

Zaman je sicer v Viewtiful Jou 2 iskati način za dva, kar je grd izpust, in nesmiselno je pričakovati blazno izvirnost, saj gre v srži za dodobra izpiljen prvenec brez prelomnosti. Ampak to ne spremeni dejstva, da je prvovrstna, samosvoja, zabavna, slogovno fantastična hodi-v-desno mlativščina, ki bo jadrno zadovoljila tako fane enice kot vse, ki si želijo doubledragonovsko učiti kozjih molitvic. You go, sexy!