Prvi Unreal Championship za šatuljo iks ni bil dosti več od predelave Unreal Tournamenta 2003, zato od dvojke nismo pričakovali prelomnosti. A smo se ušteli. Po zasnovi, znanih facah, orožarni in značilnem futuristično-športnem vzdušju je UC2 sicer še vedno konzolam ekskluzivna saga, ki smo jo vzljubili. Toda če bo pravovernik že malo čudno pogledal, ko bo pred spopadom svojega borca izbral iz sumljivo pretepaške razpredelnice, ga bo gotovo vrgel na rit privzeti pogled na akcijo, ki je kratkomalo tretjeoseben. Za nameček špil poleg s švohotno pokalico začnemo s hladnim orožjem. In dotična niso le poslednje upanje, ko zmanjka streliva, temveč pomemben gradnik boja, saj nam poleg zamahov z dvema hitrostima omogočajo obrambo, z nje natančnim tajmingom pa žaromečno odbijanje večine izstrelkov nazaj k pošiljatelju ter celo takojšnje usmrtitve, medtem ko lahko zračni napad izkoristimo za hiter prelet velikih razdalj. Skoki so višji in daljši kot prej, kar mojstrom v navezi z neomejenim odbijanjem od sten omogoči noro matrixovsko frčanje naokoli. Prav zavoljo teh novosti pride tretjeostebni pogled do izraza, saj ta z večjim zornim kotom ohrani jasnost in preglednost tedaj, ko bi akcija v prvoosebnem zabredla v zmedo. Narejen je brezhibno, saj se ne zatika in vedno kaže tisto, kar hočemo videti. Vseeno moremo v profilu za vsako pokalico posebej nastaviti samodejni prehod v tradicionalni, prvoosebni pogled.

Canis-lupus-deis-Anubis vs. naj-hišni-multipraktik Devastation. Kdo zmaga? Slednja poreče le: \'RTFM!\'

Osem znanih sejal smrti se v UC2 deli v dve skupini. Med eksplozivnimi najdemo rakete, flack, ripjack in granate, dočim energijska krepela štejejo shock, mitraljez, snajper ter sluz. Po novem pred tekmo izberemo le po eno orožje iz vsake skupine, ti dve pa bosta edini, ki ju bomo poleg hladnega in začetne pokalice uporabljali. Strateški hakelc je v tem, da smo sicer omejeni na določene napade, vendar imamo po zaslugi hitro obnavljajoče se splošne municije (ena polni eksplozivna, druga energijska krepela) domala zagotovljeno njih uporabo ob slehernem respawnu. Tak način izbire orožja je kot nalašč za drugo novost: vpeljavo skrajno različnih likov. Ti so razpršeni na srednjo klaso - ljudi z lepo uravnovešeno močjo in motoriko, težkokategorne skaarje, liandrijske robote, človekoidne juggernaute, ki se premikajo občutno počasneje, a usekajo, da je joj, in peresno lahke ženskulj

Odboji zvišajo taktičnost in predvidljivi bodo krepavali z lastno kroglo v čelu.

e, ki obdarjenost z velegibčnostjo (in še s čim) plačajo z občutljivostjo dojenčkove ritke. Razlike v likih so ekstremne in čeravno so debelinkoti na začetku videti orenk premočni, se z izkušnjami in obvladovanjem premikanja stvari lepo uravnovesijo. Novost, ki kot ulita paše v tak sistem, je masovna uporaba adrenalinskih moči. Vsak fajter ima med igro skozi priročen meni dostop do šestih specialk, ki se sproti polnijo. Od njih sta vsem skupni le dve, hitrost in agilnost, medtem ko so ostale samosvoje ter zajemajo raznovrstne ščite, oslepitev bližnjih, berserk, več vrst mimetizacije, eksplozivne samomore ter še marsikaj. S premišljenim kombiniranjem različnih likov, posebnih moči in orožij tako lahko ustvarimo nebroj samosvojih pristopov k bojevanju. Dodajmo napredne uporabe krepel, kot so možnost pozicioniranja večih shockovskih krogel, ročno proženje granat (Mmm, deset minut na podstavku za zastavico ... 'Red team got your fla ... BOOOOM!' Mvahaha!!!) in strupeni oblaki, ter premišljeno interakcijo vsega skupaj, pa dobimo pestro, svežo, presenetljivo dobro uravnovešeno karnažo.
Načini udejstvovanja so najprej klasični individualni ali skupinski deathmatch in lov na zastavo, ki je posebej zanimiv zavoljo različnih sposobnosti likov. Nova modusa sta overdose, v katerem dostavljamo raznobarvne krogle v ustrezne cilje, in izvirni nali slaughter, kjer s sovragi tekmujemo v hitrostnem pobijanju švohcenih rudarskih bitij. Oba sta zabavna, čeprav nista nekaj, kar bi lahko izpodrinilo ustaljene panoge. Za puščavnike je poskrbljeno presenetljivo dobro.

Snajper se sprva zdi favorit, vendar je ciljanje noro poskočnih likov mora. Primeren je za profije.

Silicijevi sovragi se obnašajo življenjsko in možnost prirejanja spopadov z nebrojem mutatorjev ter na več kot petdesetih kartah zagotavlja kar dolgoživo umetnopametno zabavo. Poleg tega ima posterboy Anubis krajšo, s filmčki podprto štorijalno kampanijo, po končanju katere lahko turnir opravljamo še z ostalimi liki. Zgodba zanje je sicer podana le s tekstom, a so naloge pogosto zamišljene tako, da nas vpeljejo v izkoriščanje prednosti izbranega borca. Z zmagovanjem odpiramo dodatno vsebino, kot so novi mutatorji in dodatni liki, dočim pot do odklepa vsega pelje še čez šteko prašičje zagamanih izzivov, ki iz nas iztisne poslednjo kapljico žolča črnega. Seveda pa je pravi žur šele v širjenju svinčene ljubezni med žive ljudi po mreži ali spletu, kjer UC2 zares blesti. Koda je dobra in čvekaška razturancija čez Xbox Live! seka, odlične gostitelje se da najti brez težav.
The Liandri Conflict, kot se glasi podnaslov, je posrečena varianta prvoosebne nažigačine, ki zmagovito zasnovo uspešno spari z bliskovito, a strateško tretjeosebno akcijo, kar zapakira v brezhiben nadzor, hitro grafiko s prelepimi teksturami in vzdušno zvočno podlago. Glavna 'težava' igre je pravzaprav njena izvirnost in drugačnost, saj je zavoljo novih elementov in divje hitrosti manj intuitivna od klasik ter ne bo sedla vsem ljubiteljem klasičnih streljank. Je pa lahko toliko več od slednjih, če vanjo vložimo dovolj volje, časa in zagnanosti!

Polna energija, a le še sekunda, da bodisi zbežimo, bodisi postanemo meso. Don\'t mess with da fat ass!