IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Headhunter: Redemption
Headhunter: Redemption

Sneti sovraži rutinske tretjeosebne strelske avanture. Evo še ene!

Pravzaprav se temu špilu reče Headhunter: Redemption in je nadaljevanje izvirnika, ki je pred izšel za dreamcast. Ampak naslov vsekakor ni šel v korak s časom in je le povprečna akcijska avantura, ki se od v mnogih pogledih

Recimo dvajset odstotkov vsebine je posvečene skrivanju, vendar je dotično izvedeno precej slabo.
superiorne konkurence (Onimusha 3, The Mark of Kri, Psi-Ops, Metal Gear Solid 2, Metroid Prime) ne loči po ničemer bistvenem. Včasih si Sega česa takega ne bi privoščila!
Futuristična dvojka, bogato napajojoča se pri Blade Runnerju in Judgu Dreddu, se dogaja dvajset let po izvirniku. V tem času je prebivalstvo zdesetkal hud virus, ki mu je sledil še orjaški potres. Zaradi tega se je ameriška družba razdelila na Zgornjo, ki živi pod nebom in kjer je vse kul, ter kriminalno Spodnjo, ki se plazi po temačnih globočinah, kjer so rudniki in elektrarne. Naš junak je lovec na glave Jack Wade, ki ima novo pomočnico, uporniško najstnico Leezo, spominjajočo na Johna iz Terminatorjev. Težav ne manjka, a za kaj se gre in kam se sčasoma, čez kakih deset ur, pride, vam ne kanim razkriti, saj je zgodba še najbolj uživantski del špila. Predstavljena je skozi dolge, včasih kar malo predolge, s srčkom narejene animacije, ki so režirane s filmsko roko in podkrepljene s solidnim govorom. Pravzaprav je vsa igra precej kinematografična in to je njena največja odlika, saj se vsled predstavitve dostikrat počutimo, kot da dejansko sodelujemo v ZF-filmski avanturi.
Škoda le, da se moramo za napredovanje tako potiti. Kot tretjeosebna strelsko-skrivalna pustolovščina z iskanjem kartic, khm, predmetov in njih rabo na pravem mestu Headhunter 2 ne deluje povsem, ker so razvijalci zašuštrali par temeljnih elementov.

Merjenje je kao realistično, če pod tem razumete, da se babi roke tresejo kot Febotu, ko ga navija po petih dneh.
Kljub dobrim stopnjam in ne nespretnemu tempu je premikanje preveč okorno, zlasti pa se ne Leeza, ne Jack ne znata prav obrniti med streljanjem. Res je, da je moč sovražnike tako od zadaj onesveščati kot tepsti, ampak levji delež Redemptiona odpade na nažiganje in tu ima igra resne težave. Predno sovraga dobite na tarčo, vedno mine nekaj sekund, da se muha umiri, in ta zamik je včasih vse, kar falotje potrebujejo, da vas pokončajo. Če uporabljate zaklon, je bolje, a je nadzorno tudi ta element preveč zapleten in premalo intuitiven. Dodajmo tečno dejstvo, da so predmeti majhni in jih je treba pobirati ročno, kar pomeni, da jih zlahka zgrešimo, in dobimo naslov, ki bi lahko bil več kot le tehnološko in štorijalno soliden. Morda trojka?

Headhunter: Redemption
Sega za playstation 2, xbox
objavljeno: Joker 134
september 2004

62