IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Psi-Ops: The Mindgate Conspiracy
Psi-Ops: The Mindgate Conspiracy

Kva jim delam!, se priduša Sneti, ko si sežiga eno sramko za drugo.

Če bi na nedavno preminulih olimpijskih igrah podeljevali kolajne za najbolj zoprne trenažne sekvence (čas bi že bil, da ponudijo nekaj zares izvirnega), bi v tej kategoriji brezprizivno zmagali Psi-Ops: The Mindgate Conspiracy. Vsako urjenje, ki igralca ob najmanjši napaki, ki jo je zelo lahko narediti, in celo ob hroščih sili, da začne trenutni izziv od začetka, je trapasto in naporno ter zmanjšuje vrednost igre, kar bi si lahko Midway zapisal za uho. In to ni edino, kar je tečno. Zakaj potem dokaj visoka ocena ...?
Psi-Ops so tretjeosebna akcijada, v kateri glavne vloge v bistvu nima naš lik, soldat s posebnimi močmi Nick Scryer, ampak slednje. Nick je namreč obdarjen s silami, ki samo čakajo, da prodrejo iz njegove glave in naredijo dar-mar med številnimi sovražniki. V zanimivem zavrtku B-stripovsko preproste štorije (tipični zlobci, tipična bjonda z joški, skratka, tipično) si je vojacelj že lastil vso šesterico vglavnih spretnosti, nakar jih zdaj vsled seruma sčasoma zopet odklepa. Temeljna moč je telekineza, sposobnost premikanja predmetov in ljudi na daljavo, ki se izkaže kot odlično orodje za utiranje poti (prestavljanje stotnij naokrog priročno razmetanih ogromnih lesenih zabojev v kupe, ki jih je moč preplezati - kaj ti počnejo v futuristični nažigačini, ni jasno, ampak okej; zadeg kovinske plošče na rešetko na tleh; TK-surfanje, s katerim Nicka postavimo na kako škatlo in jo dvignemo) ter bojevanje. Z njo lahko odvzamemo sovražniku zaklon, ga vzdignemo v zrak in ga treščimo ob zid, kar pusti zajeten krvav madež, ga zafrtačimo v prepad, čezenj zapeljemo kak zaboj ali ga preprosto podržimo v luftu in ga prerešetamo. Umetna pamet ni vredna pisanja domov, toda nasprotniki - večinoma s strojnicami opremljeni vojaki, sčasoma še alienske nakaze - se vseeno znajo skrivati in so natančni strelci. Orožja so drugotnega pomena, saj lahko Nick nosi le dve, eno od katerih je vedno pištola, a če zmanjka moči psi za izvajanje telekineze in drugih moči (kar se kljub številnim napitkom dogodi relativno hitro), boste veseli, da jih imate. Seznam sil nadalje zajema pogled na daljavo (mvahaha), kurjenje z ognjem (bvahaha), pogled na daljavo (um ...), prevzem nadzora nad sovragovim telesom (ihihihi) in tako imenovani pogled aura, ki zazna sicer nevidne stvari (zlobno režanje nemogoče). Vsaka je uporabna po svoje in z njimi je moč na različne načine reševati situacije, kar definira način igranja in solidnost špila. Po eni strani vsekakor drži, da je Nick okoren in počasen; da je grafika ostarela; da je izkušnja dokaj kratka (nekako sedem, osem ur na običajni težavnosti); da je Scryer premalo jezen in močan, saj recimo ne more dvigati večjih reči, kot so vozila (za razliko od določenega šefa); da bi lahko bila zgodba bolj impresivna, saj se skuša igra šlepati na samosvoje like in odnose med njimi; da bi moral biti skrivalni element bolj dodelan, saj v trenutku, ko te kdo vidi in ko zazvoni alarm, vsi sovražniki vedo, kje si in kaj počneš, čeprav si v zaklonu; da postane špil proti koncu preveč naporen in drugačen od glavnine izkušnje, saj vztraja na tečnem koračnem premikanju naprej spričo številnih skritih min in drugih pasti ter nenehnem zatekanju k pogledu aura; in da bi lahko avtorji dodelali nadzor, saj je težko elegantno prehajati med močmi in premikanjem ter streljanjem. Dodajmo uvodoma omenjeno urjenje in Psi-Ops se zazdijo zanič. A po drugi strani igra vsebuje bržda najbolj napreden fizikalni pogon v konzolastičnih igrah doslej, zahvaljujoč kateremu premosti veliko zamer. Psihološke moči dejansko omogočajo raznovrstno napredovanje, bodisi potom bojevanja, bodisi tedaj, ko imate mir. Če je moč v Maxu Paynu 2 in drugod orožarsko razsuvati stvari in biti vesel, tu vrhunsko implementirani pogon Havok, zaslužen za gibanje predmetovja v številnih špilih, od omenjenega Maksa Bolečine prek Painkillerja do Deus Ex: The Invisible War, poskrbi za občutek, da se igraš v peskovniku.
Dobesedno vsaka situacija je zaradi fizike rešljiva na številne načine in čeprav je igra v drugih pogledih malček puhla in bi jo lahko še dodelali predvsem glede dizajna premočrtnih stopenj, raznolikosti nasprotnikov in kakovosti sipanja svinca, tisto, kar se je namenila, počne dobro. Le nekaj potrpežljivosti in razmetavanje kričečih kanalj ter dinamična gradnja poti naprej bosta jako zadovoljujoča.
Na nekaj mestih neprijetna izkušnja gor ali dol, Psi-Ops vsled dobrih plati nesramno vlečejo naprej. In navsezadnje šteje to, ne olimpijska medalja iz zoprnosti.

Psi-Ops: The Mindgate Conspiracy
Midway za playstation 2, xbox, gamecube
objavljeno: Joker 134
september 2004

77