IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Burnout 3: Takedown
Burnout 3: Takedown

'Zaleti se!' rjove Sneti tekmecu. Želja se mu izpolni v pomežiku.

Sami veste, da mnogo, premnogo sodobnih špilov pozablja na tisto, kar naj bi od pamtiveka tvorilo njih osnovo: zabavnost. Da so začele igre zvesto simulirati resničnost, jasno razvidno postaja razlog za to, da jim manjka sprostitvena,

Burnout 3 je ena tistih iger, ki dosledno upoštevajo staro pravilo privlačnosti: easy to pick up, hard to master.
neposredna, iz-resničnosti-pobegovalska komponenta, vsled katere stotisoči orošenih oči nabijajo emulatorske in retro naslove. Enostavno je nekam pobegnilo tisto nekaj, kar ne deluje na razmišljujoči del možganov, marveč na podzavest, naše živalske reflekse, prirojeni občutek za vznemirjenje, ki na izvrstno igro opozori tako kot na dober komad, okusen zalogaj ali privlačno žensko. Ta nekaj imajo od vekomaj vsi najboljši špili in zaprmej, da si ga lasti tudi tretji Burnout. V izobilju!
Zaščitni znak arkadnovozniške serije Burnout je bila vedno nora, zaslepljujoča, nič-ti-ni-jasno hitrost. Tej je britanski razvijalec Criterion v dvojki, Point of Impact (J113, 90), zvito dodal civilni promet na obeh pasovih ceste in spektakularno razpadalen fizikalni model, kar je imelo za posledico dvoje. Eno so bili trki, ki so se pripetili dobes-edno v delčku sekunde; z dvesto petdeset na uro si drvel po mestu, mali možgani so registrirali, da se boš zdaj zdaj nekomu zakantal v rit, trznil si, zavil na nasprotni pas - in se zazrl naravnost v luči nasproti vozečega tovornjaka. POK!, in obsedel si pred televizorjem kot kak trapast zajec, loveč sapo, prešvican, pretresen. V živo se spominjam trenutka, ko je LordFebo prijel za kontroler, se pobalinsko raztreščil in se pridušal 'Mater, čemu takih špilov ni na pisiju?!', medtem ko mu je izza hlačnice mezel mekonij, sproščen v trenutku zaleta.

Prav srček ti zašpila, ko pridrviš ob bok nasprotniku, ga rukneš v ograjo, da se razlomi kot alibaba, in pobereš boost.
Ampak to je bila šele polovica užitka, zakaj trku je sledil upočasnjen ponovljen posnetek, v katerem so po luftu frčali kosi vašega razbitega jeklenega konjička in žrtve, ki je naletela na manijaka za džojpedom, nakar je v ostanke nesreče zaplužil ducat udeležencev v prometu, od osebnih avtomobilov prek avtobusov do tovornjakov. Razneslo je še kako cisterno in žur je bil popoln, dokler ni čez par sekund kamera znova preskočila v vaš obnovljeni avto in juhej, naprej!. Zaletavati se v bistvu ni splačalo, saj si s tem tekmecem ponudil prednost, medtem ko je bližnja prehitevanja in švige mimo naproti vozečih igra nagradila z turbom. Vendar te je stalno vleklo k temu, da bi znova izkusil tisti premorček med celostjo sebe in razbitinskim onostranstvom, ko si prav začutil, kako je iz nadledvične žleze špricnila merica adrenalina.
Burnout 3 docela ohrani obe dotični odliki dvojke in ju prikaže v še boljši luči. Tisto, kar je bilo v Point of Impact bliskovito, je zdaj običajno, medtem ko je turbak (boost), označen z rumenim merilnikom levo spodaj, na

Lahko se sicer drgnete ob ograje, vendar pravo hitrost in zadovoljstvo dajo drifti (zdrsi, slajdi, kakor želite).
sami meji sposobnosti človeškega odzivanja. Grafični učinek razpotega robov zaslona pri pritisku na gumb za instantni pospešek je zdaj še učinkovitejši in občutek je težko opisljiv; Criterion je preprosto zadel točko, ko je vožnja pri tristo na uro komajda, a še vedno obvladljiva. Ko boosta zmanjka in se vrtenje koles zniža na 'borih' dvesto nekaj km/h, hm, se počutiš, kot bi se fural v fičaku (čeprav je ta brzina še vedno dvakrat večja od kakega Hot Pursuita 2) - in kot bi bil džanki, ki mu je nekdo zaplenil heroin. Prav odvisen postaneš od neverjetne hitrosti pri stalnih 60 sličicah na sekundo, ne glede na to, ali igraš na PS2 ali xboxu; od tega, kako gromovniško noriš mimo stavb, skozi predore, med hišicami cestninskih postaj, gor in dol po klančkih, kako vijugaš med prometom, se za las ogneš uletavajočemu kaminonu, z lahnim dotikom zavore screamerjevsko zaslajdaš skozi ovinek in na koncu zdrsa pohodiš boost, kar te požene naprej kot kroglo iz Puške. Vse je podrejeno temu: nadzor je enostaven (plin, zavora, turbo, dva pogleda - notranji in zunanji), proge so široke, bočno zaletavanje v ograje te ne stane nesreče, mnogo neključnih ovir nima ostrih robov, tako da na račun nekaj švigavnosti zdrsnešmimo.

Burnout 3: Takedown
Electronic Arts za playstation 2, xbox
objavljeno: Joker 134
september 2004

93