Pinjauuuu! Divjezahodščin je čisto premalo. Kavboji in Indijanci, traperji v rakunjih kapah, naokrog se valeče gomile dratovega vejevja, šerif v čuzi in režeč se mu zapornik, okrog vsega tega pa brenkanje in pokanje. Vse te

Pri pistolerskih dvobojih merimo v dele nasprotnikovega telesa. Potem nam zmanjka krogel. Bejž!

stereotipe, plus junaka, ki so mu banditi pred leti fentali očeta (imel je zlato, potem ga ni imel več) in je zdaj kot baunti hanter on a kvest for rivendž, prinaša Red Dead Revolver. Zdaj na dober, nato na slab način.
RDR je premočrtna tretjeosebna streljanka, v kateri naš lik staroslovanskega imena Red poka horde slabih fantov. Ti so nevarni le številčno, saj so nenatančni in pameti v bistvu ne posedujejo. Na mestu jih pokonča le strel v glavo in še ta ne vedno, tako da se počutiš, kot da krepavaš vesoljske ladje. Ampak v redu, poanta je streljanje vsepovprek in tega je mnogo, vključujoč lep nabor krepel (pištole, puške in noži, ki se ločijo po hitrosti in natančnosti streljanja, času polnjenja ter poškodbah), sovrage, ki valovno uletavajo v grupah (ja, kot v vesoljščinah!), in šefe. Crkavanje tipskih karakterjev, kot so zapiti Mehičani in dolgočupi staroselci, je ob špricanju krvi, večinoma dobrem nadzoru, vzdušni grafiki in odlični zvočni podlagi kar zabavno.

V maniri kavbojskih filmov ne sme umanjkati pljačka voza. Z druge strani.

Posebej ker je na voljo verzija bullet tima, kjer merimo v dele nasprotnikovega korpusa. Takisto sede vlečenje revolverja v dvobojevalnih sekvencah (dol, gor, vodenje merka po telesu grdobe, stiskanje knofa). Igra sicer prerada pomaga pri ciljanju in vsemirska nrav sovražnih teles je res hecna, zlasti pri šefih, ki so ranljivi le na določeni točki, kot da so oklepljeni. A jedro je celokupno solidno in razumno razgibano - peš, na konju, zunaj, v

Skorajda bi rekel, da so avtorji igrali The Mark of Kri, le da so pozabili na res kul junaka.

zgradbah, na vlaku, skrivanje, tepežkanje v saloonu ...
Škoda torej, da se avtorji niso potrudili z nizom vse bolj vznemirljivih sorodnih situacij, ampak so trud neposrečeno vložili drugam. Poskakovanje in sklanjanje na strehi vlaka je grozno okorno. Pustolovsko čvekanje s postavajočimi moti tempo. Nadaljevalne točke so razporejene zdaj kul, zdaj debilno. Strelske situacije se preveč ponavljajo in težavnost zoprno niha. Spopadov v deathmatchevskem multiplayerju je prehitro konec. Najslabše pa je, da je Red premalo slaboritneža in da na njem v štoriji ni dovolj poudarka. Stranske misije, ki jih opravljate z drugimi osebami (igrajo se enako Rdečemu), skušajo popestriti dogajanje, a bolj prispevajo k temu, da nas niti ne zanima, kaj se bo zgodilo Redu, marveč bolj to, koga bomo počili naslednjega. Celo na Divjem zahodu se niso pobijali kar v tri krasne.