IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Persona 4

Število Person, ki jih lahko nosimo naenkrat, je odvisno od nivoja, je pa postopek njih shranjevanja v banko enostaven. To storimo v Žametni sobi, meddimenzionalnem prostoru, kjer se igramo tudi s spajanjem svojih čarobnih bitij. Združimo lahko po dve ali tri Persone naenkrat, iz česar dobimo novo, najpogosteje močnejšo. Tu pridejo v poštev družbene vezi iz čvekalnega dela igre. Vsaka nastala Persona namreč pripada določeni arkani (navezovanje na sistem arkan iz kart za tarot) in stvarjenje Person iz arkane, katere druž­be­na vez je dovolj razvita, botruje veliko močnejši stvaritvi. Sistem je kompleksen, zato je na mestu primer. Vez vsake osebe, s katero se lahko družimo, pripada določeni arkani. Če veliko hodimo na treninge košar­ke, kjer se družimo z neko osebo, bo vez s to osebo rasla in posledično bodo ustvarjene Persone te arkane (v konkretnem primeru gre za Persone iz arkane moči) dosti moč­nejše. Vpliv vezi pa se tu ne konča. Če pogosto hodimo na instantne rezance in zmenke s člani druš­či­ne, bodo ti postali bolj učinkoviti v bitkah. Le z druženjem namreč dobijo nove sposobnosti, kot je oživ­lja­nje padlih kameradov, pomaganje pri napadu in po­dobno.

Velik del špila predstavlja pogovarjanje. Persona je prav toliko frpjka kot simulacija zmenkarij in vsakdanjika.

Omeniti velja tudi splošno od­lič­nost predstavitvene plati, saj podoba kljub temu, da špil teče na devet let stari konzoli, ni od muh. Videz je visoko stiliziran, zlasti je kul zrnat filter, ki prekriva zaslon med raziskovanjem vzporedne dimenzije in daje ob­čutek, kot da res gledaš druš­či­no znotraj televizijskega zaslona. Takih bonbončkov je veliko in pri­dodajo k vzdušju. Razvajene bo sicer motil manko podpore širokim zaslonom, kar pa je manjša zamera. Tudi glasbena podlaga, ki vsebuje veliko japonskega pop roka, je navdušujoča in velikokrat spomni na odlični The World Ends With You (J178, 91) z DSa. Krivooki ambient je pristen in v življenje v namišljenem svetu se je lahko vživeti. K temu poleg talentiranih glasov pripomorejo risankaste vmesne sekvence, ki izgledajo, kot bi bile vzete iz kakega kul animeja.
Kot pribito drži, da Persona 4 ni za vsakogar. Marsikoga bo recimo odvrnilo že dejstvo, da je (velikokrat trivialnih) dialogov več od bojevanja in raziskovanja. Dober test za to je večurno uvajanje, v katerem se razen pogovorov ne zgodi nič. Kdor pa bo sposoben ceniti prvovrstno vzdušje in globino zgodbe, igralnega sistema ter parjenja Person, bo našel okrog šestdeset ur čistega užitka. Na svoj račun bodo prišli zlasti ljubitelji japonske kulture, saj je Persona vsaj toliko frp kot simulacija poševnookega šolarja. Prebijanje skozi čvek je zaradi od­lič­ne­ga dizajna likov, kvalitetnega prevoda in tako količinsko (govorjena je ve­či­na) kot kakovostno osupljivega govora daleč od napornega. Tako je domala vsak dan v igri prijetno do­ži­vetje zase in za ta labodji spev play­stationa 2 je s stare konzole še kako vredno obrisati prah. Poslednjič?

Raziskovanje večnadstropnih temnic sicer vsebuje nekaj tlačanjenja, vendar je to večidel neboleče.

Persona 4
Atlus / Square Enix za playstation 2
objavljeno: Joker 192
julij 2009

90