IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Indiana Jones and the Staff of Kings
Indiana Jones and the Staff of Kings

Quattro se razveseli odlične avantu­re, zraven pa dobi še nek beden špil.

Ponavadi jamramo, kako težko se je prebijati skozi licenčni apn. Toda vsake toliko se zgodi, da nepričakovano dobimo predse igro te baže, ki nas pograbi, da jo použijemo na dušek in trepetajoče prosimo za še. Proti vsem pričakovanjem se mi je to zgodilo pri dotičnem naslovu. Zares, tako dobrega Indyja nisem igral že, hmm, več kot petnajst let. Fantastična zgodba, dve samosvoji poti do konca, obvezni pretepi z nacisti ... Jap, leta 1992 so pri Lucasu znali delati avanture in Fate of Atlantis je zlati standard za vse igre. Še posebej za Staff of Kings. Bržkone se dotična tudi zato šlepa na staro slavo.

Izjemna naprednost bojevanja se kaže v tem, da se moraš eni vrsti nasprotnika celo izmakniti.

Verjetno vam je zdaj jasno, da mora biti s špilom nekaj hudo narobe, če opis pričnem s hvalnico odklenljivi skrivnosti namesto osnovi. A kaj naj storim, ko je Mojzesove palice za pet do šest uric dolgočasnega mlatenja dveh generičnih tipov sovragov, kar ob­čas­no prekinjajo tekalne in streljalne sekvence? Ne vem, kaj so mislili, ko so špil izdelovali. Verjetno ne dosti, saj so ga smelo napovedali za vse sisteme,

Če se nate spravi več modelov naenkrat, bodo lepo čakali, da z njimi opraviš po vrsti.
nazadnje pa se je pojavil samo na wiiju, PS2, PSPju in DSu. Očitno jih je vsaj nekje na koncu izdelave srečala zdrava pamet in si niso hoteli narediti še večjih bruk.
Ne mislite, da nergam, ker špil ne dosega mojih kakovostnih standardov. Tule so dejstva, zaključek izmoz­gajte sami. Igra obsega šest nivojev. Vsakega lahko, vključno z vsemi ponovitvami, ker ste nekaj zajebali, končate v slabi uri. Šlo bi še hitreje, a vmesnih sek­venc in poučevalnih nakladanj ni moč preskočiti. Vsaka stopnja je izdelana dobesedno po istem kopitu. V pogledu od zadaj najprej nekam stečemo, se vihtimo na biču sem in tja ali lezemo po kaki polički. Včasih moramo premakniti kak zaboj ali razbiti okno, kar so ostanki fizikalnega pogona, s katerim so se Lucasi na začetku tako hvalili ravno na podlagi Indyja. Nakar pridemo do hostilno nastrojenih ljudi. Ni važno, ali so Nemci, Kitajci ali habala habala, vsi so na voljo v dveh okusih. Švohotnejšem, ki ga zbijemo z lahkoto, in močnejšem, pri katerem se mora Jones izogniti njegovemu udarcu, nakar ga podre s kontro. Obe ob­liki neprijatelja sta neumni kot noč.

Takih momentov je dosti, a so tako očitni in lahki, da možganov ne razmigajo.

To je vse, kar se tiče fajta. Zato je naravnost smešno, da so na navezo wiiljinca in nunčaka napokali kup raz­­ličnih udarcev ter da lahko pobiraš in razmetavaš predmete. Zanesljivost zaznavanja gibov je bolj na psu, ampak itak v vsakem boju zmagaš tako, da reve­ža spotakneš z bičem, nakar mu spustiš čelno in gre njegova življenjska črta po gobe. Ostali ta čas seveda mirno čakajo. Ko grdobci vidijo, da ti v pesteh niso rav­ni, posežejo po pokalicah. Tedaj igra preskoči v streljanko na tračnicah, mi zgolj merimo in razpošiljamo krogle. Glavnega šefa je treba dobiti na enostavno finto. In to je spet vse. Ponovi vajo v naslednjem mestu.

Ploščadno sprehajanje vsake toliko prekinejo sekvence QTE, v katerih pritisneš največ en gumb.

Ponavadi so pustolovščine najbolj znanega arheologa imele vsaj malo koherentno zgodbo. Tokrat na polovici nisem imel niti najmanjšega pojma, zakaj sem preigral tiste tri nivoje in kakšne zvezo imajo s bib­­­ličnim krepelom, ki naj bi razdelilo Rdeče morje. Obup. Glede na štorijalno kvaliteto vsega, kar zadnji čas prihaja iz okolice Skywalkerjevega ranča, bi rekel, da ima George v golši skritega vampirja, ki se hrani s kreativnostjo scenaristov. In z odlično grafiko, saj je podoba zelo povprečna tako na wiiju kot na PS2, kjer wiimote in nunčak dovolj enakovredno nadomesti dual shock. Ali s posluhom za dobro razpostavljene nadaljevalne točke, zaradi katerih bi človek mirno zlomil DVD, če vse skupaj ne bi bilo tako lahko.

Pustolovščina Fate of Atlantis je najboljša sestavina špila. V verziji za PS2 je ne boste deležni.

Morda pa se kratka igra diči z visoko vrednostjo ponovnega igranja, porečete? No ja, tu najdem še najmanj povoda za kurcanje. Če v kampanji izvajamo posebne karafeke oziroma poberemo dovolj klobukov, se nam odklenejo razne dobrote. Tako dobimo sodelovalni način, v katerem dru­gi igralec prevzame vlo­go ata Jonesa, pretepaško areno, v kateri tepemo naval za navalom slabih fantov, in jasno, pustolovš­či­no Fate of Atlantis. V izvirni obliki! Z glasovi! Resno, stvar se z wiimotom igra kot pesem (v verziji za PS2 je ni) in je edini razlog, zakaj bi si Kraljevo krepelo sploh omislili. Če seveda nimate drugega načina, kako priti do te klasike, ki se za PC zastonj valja po netu.

Indy se nikoli ni zanašal na svojo pokalico. Tiste enkrat, ko je nekoga ustrelil, tega sploh ni bilo v scenariju. Tu pa bum bum po tračnicah.


Sodelovalni način je kul tudi zato, ker ima sa­mosvoje stopnje. No, sinhrono simuliranje veslanja z mahljanjem vseeno ni baš zabavno.
Indiana Jones and the Staff of Kings
LucasArts za playstation 2, wii
objavljeno: Joker 192
julij 2009

40