IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Call of Duty: Final Fronts
Call of Duty: Final Fronts

Mefisto si na zažganem Japoncu spe­če kilavo ribo.

V opisu Call of Duty: World at War (J185, 79) za PC, xbox 360 in PS3 je bilo zaradi pomanjkanja prostora malo nerodno rečeno, da je inačica za PS2 in wii opazno manj nališpana. Moralo bi pisati takole: inačica za wii je manj nališpana, medtem ko je verzija za PS2 drugačna. Kraj dogajanja je enak le v prvi epizodi, torej Pacifik v drugi svetovni, nakar se v gatah Američanov in Angležev (Rusov ni), podamo na dve popotovanji po Evropi. V eni branimo Belgijo v bitki pri mestu Bastogne, v drugi pa vodimo poslednjo ofenzivo na Nemčijo.

Tu ni vidna grafična nadgrdoba, ki jo pri­ka­zu­je po­­gon Asura. Ta je v drugih igrah načeloma soliden.

Splošni sistem igranja, se pravi skrivanje za ovirami, merjenje čez muho (iron sights), skriptani dogodki in vsesplošni masaker, ostaja nespremenjen. Vendar je tale CoD daleč od vzdušnih in dokaj kvalitetnih sorodnikov z večjih sistemov, saj tipično adrenalinsko akcijo hitro priskutijo pomanjkljivosti. Prva med njimi je naravnost grozljiva grafika celo za PS2jeve standarde. Dovolj povem, če rečem, da v eni od misij nisem mogel razločiti tanka od trave. Z njo se lahko kosa le še obupna umetna pamet. Sovragi se ravnajo domala izključno tako, kot jim je vnaprej ukazano, kar pomeni, da je enaka vsaka bitka, ki jo ponovimo. Če nekaj ni predvideno, pa najraje stojijo in čakajo na zakol.

Ni boljšega, kot z metalcem plamenov peči Ja­pon­ce, ki kot podivjani merjasci jurišajo nad nas.

Nič boljši niso soborci, ki nam stalno zahajajo pred merek ali se v nas tako podlo zataknejo, da ne moremo napredovati. Tretja kozlarija je zgodba. Medtem ko se temeljni World at War z njo vsaj trudi, kakor osnovnošolska že je, je Final Fronts kratkomalo nima. Vse, kar izvemo, je, kdo smo in koga je treba natakniti na raženj. In če bom moral v naslednji WW2-streljačini spet razfukati ducat AA-topov in še enkrat toliko tankov, bom znorel (namig avtorjem: asasinacije, skrivalne naloge). Posrečena mini igra s pobijanjem zombijev iz WoW na žalost ni vključena, tako kot ne multiplayer, bodisi na eni konzoli, bodisi na liniji. In naposled je tu enoigralska kratkost, saj zadnjega smrdljivega krauta fentamo po slabih šestih urah. Špil tako ne izstopa prav po ničemer - še več, celo slabši je od večine tovrstnih izdelkov.
Kljub temu, da akcija ni čisto zanič, saj nekaj CoDjevs­kega občutka ostaja, je Final Fronts žalitev tako za serijo kot za PS2 kot enega najboljših sistemov.

Nabor orožij je čista nemško-ameriško-angleš­ka klasika. V rokah prijateljica M1 garand.

Call of Duty: Final Fronts
Rebellion / Activision za playstation 2
objavljeno: Joker 186
januar 2009

37