IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Manhunt 2
Manhunt 2

Case se pred zasledujočimi perver­z­ne­ži skrije v jekleno devico. Jajks!

Pa smo ga Evropejci le dočakali, več kot leto po ameriškem izidu. Manhunt 2, nadaljevanje ene najbolj nasilnih akcijskih pustolovščin prejšnje generacije. Toliko časa je založnik Rockstar potreboval, da se je po nizu pritožb pobotal s cenzorji, ki so zavračali starostno označbo, saj naj bi igra ne izpolnjevala niti pogojev za prodajo polnoletnim osebam. Ker nasilne igrice kvarijo slehernika!

Na spletu se je že mesec dni pred ameriškim izidom znašla necenzurirana verzija za PS2. Inačici za PSP in wii so malo kasneje preuredili hekerji.

Problemu pretirane nasilnosti so se Zvezdniki ognili z elegantnim, čeprav za nas zdrave igralce, ki še razlikujemo med fantazijo in realnostjo, malce tečnim posegom. Znamenite prizore okrutnih usmrtitev, s katerimi glavni lik največkrat pokonča svoje žrtve, so prelili z grafičnim vazelinom, ki dodobra prikrije akcijo na teveju. Efekt zabrisanosti je v verziji za wii š

Standardi za cenzuro špilov so smešni. Usmrtitve so zabrisali, dočim sodnikov to, da se je naokoli moč sprehajati z beticami obglavljencev, ni motilo.
e nekoliko bolj poudarjen kot na playstationu 2. Poleg tega je temačna podoba, ki ni za odmet, vrhunska pa tudi ni, zaradi hardverske podhranjenosti in nizkih izhodnih ločljivosti obeh sobnih mašinc ter PSPja itak dovolj nerealistična, da nas klavski detajli ne bi mogli zmutirati v serijske morilce.
Toda, roko na izruvano srce, turobno vzdušje zaradi tega ne utrpi večje škode. Ni treba veliko domišljije, da si predstavljamo, kako možiček, ki ga nadzorujemo iz tretje perspektive, ljudi zaduši z najlonsko vreč­ko, jim s pajserjem ravna hrbtenice, z ostrim kosom stekla očisti očesni votlini ali jim z dvocevko iz neposredne bližine pospremi betico do najbližje stene. Način mesarjenja je, tako kot v prvencu, odvisen od tega, katero vrsto artefakta smrti (te nabiramo sproti) uporabimo in kako dolgo tiščimo gumb, kar botruje trem stopnjam brutalizacije. Medtem ko na PS2 in PSPju vse opravimo z običajnim pritiskanjem knofov, wiijeva inačica zahteva suvanje wiimota in nunčaka v zahtevane smeri, s čimer približno oponašamo morilske poteze. To malce pripomore k vzdušju, a je daleč od kakega morilskega simulatorja, kakor je trdil Jack Thompson. Zlasti so zadovoljujoči priložnostni finiši, ki nam jih občasno nudi okolica, recimo ubijalski naskoki z balkonov, sežiganja in obešanja. Manhuntu 2 res ne gre oporekati patološke nalezljivosti zaradi surovih prijemov, ki jih spremljajo kurjepoltni kriki in podobni srhljivi zvočni učinki, ne glede na delno zabrisanost in golido spranih tesktur.

Lovcev se je moč tepežkalno odkrižati tudi iz ne­posredne bližine. Špil pozna celo blokiranje, toda vztrajati ne gre. Posledica je vidna na sliki.

Usjali pa so ga avtorji drugod. Začenši pri fabuli, ki z ono iz izvirnika nima tako rekoč nobene zveze. Pripoved o Danielu Lambu, ki s spremljevalcem nejasne pripadnosti uide iz norišnice, je sicer nekako zanimiva. Piflarsko izgledajoči, a nadvse kruti Danko si sku­ša z obiskovanjem (njemu) znanih in novih lokacij povrniti spomin ter odkriti, kdo stoji za organizacijo Projekt, katere stekli psi so mu na sledi. Tako nas fabu­la dogajalno vleče od nivoja do nivoja, a se sča­so­ma izkaže za pretirano zmedeno in povprečno re­ži­ra­no. Hkrati se naravi našega početja v igri posoja dosti manj kot zgodba Jamesa Earla Casha, junaka prvenca, saj je njegova pripoved pod kilogrami seciranih udov in kilometri razparanega drobovja skrivala premeteno kritiko televizijske spektakularizacije človeškega stanja. Drugi Moželov tako visoko - ali, če hočete, nizko - ne poseže nikoli.

Škoda, da avtorji v stopnje niso vključili več svetlobnih igric. Sovragom se za hrbte večkrat prikrademo mimo ritmično utripajoče razsvetljave.

Še bolj mešane občutke pusti tiholazenje po nekaj več kot ducatu enosmerno zasnovanih okolišev. Z zahrbtnim zasledovanjem paznikov, ki ob zaznanju ropota (tega lahko namensko izzovemo z lučanjem steklenic in opek ter trkanjem po stenah) ali bežnem zazretju v našo očalasto malenkost prestavijo v preiskovalni način, ni v osnovi nič narobe. Skrivanje za vogali in v temnih kotičkih, kjer smo nevidni in od koder v miru študiramo obhodne navade sovragov, ima za posledico lično igranje skrivalnic, ki spomni na ono iz Metal Geara in Splinter Cella. A kaj, ko si kmalu ni več moč zatiskati oči pred nesposobnostjo nasprotnikov z umetnimi možgani. Izprijenci naj bi postajali čedalje boljši lovci, v resnici pa je rešilni pobeg vselej na dosegu. Celo pred kasnejšimi n

Premočrtnost nivojev občasno prekine plazenje po ozkih koridorjih. Bolje kot nič, a vseeno premalo.
epridipravi, ki so v primerjavi z začetnimi bolje oboroženi, opremljeni s svetilkami in poznajo osnovno grupno preiskovanje. Direktno snidenje z dvema ali tremi pripadniki enot SWAT, snajperskimi vojaki, fanatičnimi člani bande Legion in zamaskiranimi Bloodhoundi nam lahko hitro pogloda zdravje, a v večini primerov zadostuje, da jo ob kritični zapazitvi podruhamo v temo za ovinkom in počakamo, da se sledniki pomirijo. QTE-dogodki, kjer pred najbolj vztrajnimi vohljači ostanemo skriti zavoljo pravočasnega pritiskanja knofov v skladu s simboli na zaslonu (na wiiju moramo igrator držati pri miru na sredini ekrana), so odvečni. Tiholazniška shema pa v zadnjih dveh tretjinah premočrtne, približno osemurne epopeje, ko se dokopljemo do občutno pre­(vse)mo(go)čnega strelnega orožja, malodane raz­pade. Nizek udarec celo za tako nizkoten špil.
Omeniti bi šlo še kako nelaskavo malenkost - iz nerazumljivega razloga recimo ni moč popokati vseh električnih virov svetlobe, spremni kompanjon, ki nastopa v animacijah in nas govorno bodri, pa med igranjem ponikne neznano kam. A bodi dovolj, če rečem, da sicer zadostnemu Manhuntu 2 najbolj zamerim, da je glede na predhodnika napredoval kveč­je­mu za konico falusa. Par uric pozabljive krvošpricne akcije pač ne more odtehtati štirih let dokaj visokih pričakovanj!

Manhunt 2
Rockstar za playstation 2, wii
objavljeno: Joker 186
januar 2009

67