IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Final Fantasy X-2
Final Fantasy X-2

Sneti globoko vdihne omamni vonj češpljevega drevoreda.

Igre pridejo in gredo, zlasti ko jih na mesec preigraš toliko kot jaz. S Final Fantasy X (J106, 92) pa je bilo zame in za kake štiri milijone ljudekov širom sveta drugače. Novi svet je bil veličasten, z blaznečim grafičnim pogonom, sapojemajočimi animacijami in govorjenimi dialogi; to se je spodobilo, saj je šlo za prvi Final Fantasy, ki so ga razvili za PS2. Vendar pa izvedba ni bila edino, kar je navdušilo tako hardcore frpjaše kot splošno publiko. Do kraja zloščeno je bilo praktično vse, od epske zgodbe in k srcu priraščajočih oseb prek borilnega sistema do dolžine, stranskih kvestov, šefov, presenečenj, tempa. Zamere so letele kvečjemu na dolgotrajno premočrtnost, nezmožnost preskakovanja animiranih sekvenc in naključne boje, ki so na dolgi rok kljub vsemu najedali. A to ni bila niti kaplja v morje ene najveličastnejših izkušenj leta 2002. Pika.


Kljub v temelju manjši dolžini kot v FFX boste nemalo časa preživeli ob nadgrajevanju likov (leveling up). Klasika.


Celo tako zajetna je bila dotična, da je Square na njej končno uresničil nekaj, kar si je v svojih temačnih otoških pisarnah bržda zamišljal že dolgo: ustvariti čisto pravo nadaljevanje. Doslej so bili vsi FFji ločene izkušnje v samosvojih svetovih, povezani s par stalnimi elementi, kot so imena denarja, predmetov in določenih bitij. FFX-2 se pak odvija nekaj let po koncu FF-X, ko je naša druščina premagala nadbitje Sin in rešila deželo Spira. Svečenica Yuna se je po krepanju Greha v navezi s prav tako desetičino Rikku in novoprišlekinjo Paine oprijela iskanja starodavnih krogel, ki razkrivajo preteklost Spire, povrhu pa se punce udinjajo kot dekliški bend, ki lahko s svojim lepljivim japonskim popom v sicer urnebesnem uvodu mimogrede predre bobniče nepripravljenega igralca. Razkol med metalskim začetkom FFX in punčkastim jamranjem v FFX-2 je kiklopski in z dogodki, ki sledijo, ni drugače. X-2 ostane osredotočen na trojico punc, ki mahedrajo s komaj pokritimi jozeljni, so odete v papagajsko-kurbiš oblačilca in ob vsaki priložnosti kičasto pozirajo, da bi se milo storilo vsej karavani PopStars. Namečkoma se frače prevažajo naokrog v gromozanski rdeči zračni ladji, ki bi sodila na razstavo sodobnega neokusa. Kar pa po drugi strani že zakoliči igranje, ki je v prvi vrsti bolj razvejano kot v FFX. Plovilo omogoča, da od vsega začetk

Kanček manjšo strateškost v boju nadomesti precej hitrejši tempo, ki te zna izcuzati.
a skačemo med številnimi lokacijam na Spiri; pomembne so označene kot vroče točke, a iti moremo kamorkoli. Kogar zanima samo glavna nit zgodbe, lahko špil zato konča urno, v kakih petnajstih urah, dočim je stranskih nalog vsaj za dvakrat toliko. Nadaljevanje ohranja nenapovedane spopade, vendar je tepežkanje korenito spremenjeno, saj je kvazirealnočasovno in dosti bolj akcijsko kot prej. Yuna, Paine in Rikku ob odrejeni akciji stopijo v akcijo takoj, ko se jim napolni črta ATB, kar ima za posledico neprimerno hitrejše odvijanje (če ste prstnično nespretni, je moč dogajanje upočasniti). Ako znate napade odmerjati tako, da se pripetijo dovolj skupaj, nastopijo kombinacije za povečanje škode. Ker so liki zgolj trije, se verjetno bojite, da je raznolikosti malo. Vendar so bili razvijalci zviti in so vpeljali sistem, ki omogoča spreminjanje poklicev. Punce lahko kadarkoli zamenjajo oblačilo (kaj bi drugega), s čimer se iz tatinke spremenijo v denimo coprnico ali nažigačico, izkušnje pa štejejo k razvoju tako temeljnih statistik kot statistik poklica. Lep in napreden način, ki se ne izčrpa. Mini podiger je zdaj še več, čeprav vse niso posrečene, arkadno skakanje, ki gre z roko v roki s tematiko in itak ne pelje do smrti, ne moti, medtem ko je vodenje s par drugimi bistvenimi elementi skopiranih iz tradicionalne desetke. Ne popravljaj, če ni polomljeno!
Osrednji problem X-2 se tako ne tiče avtorjev, marvečč igralcev. Četudi je dejstvo, da pod veseloigerno dekliško tematiko obsežno biva resnejša plat štorije, namreč ni gotovo, da jo bodo začutili vsi.

FFX-2 je po mojem skromnem mnenju najlepša igra za PS2.

V bistvu se bojim, da se bo marsikomu prehitro zagravžala spajsikasta maska, ki nalašč prekriva temnejše tolmune Spire in njenega postsinovskega obdobja, zaradi česar je moč povsem zgrešiti poanto in se počutiti grdo nezadovoljnega. Ruševine Zanarkanda so na primer preplavili butasti turisti, Guadi in Ronsoji so si v laseh, frakcije Novega Yevona in Lige mladih so pripravljene

Evropska verzija seveda ni v grabljicah, vendar Square spet ni poskrbel za polnozaslonskost in 60 Hz.
oživeti prepovedano in sploh mir, za katerega sta Tidus in Yuna toliko žrvovala, visi na tanki nitki. Igra se sicer trudi, da do nesporazuma ne bi prišlo, vendar je zasnovno taka, da je tveganje veliko. Prav tako je bistveno za dojemanje X-2 poznavanje predhodnice. Nemalo je obnavljanja štorije in opisovanja minulih dogodkov, toda brez čustvene vezi z Yuno, ki jo ustvari le podrobno spremljanje desetice, je nesmiselno pričakovati, da boš skapiral prekrivajoča se vidika. Če torej v X-2 niste pripravljeni vložiti mencanja možgančkov, ki ga kljub varljivo preprostemu videzu zahteva, in niste izkusili FFX, to obvezno vnaprej popravite. Ob izpolnjevanju teh pogojev vas namreč čaka še ena vrhunska, igralna, s čustvi naphana Squarova predstava z najboljšo grafiko na PS2, ob kateri se bo večina drugih iger znova zdela kot horda mimobežnih senc.

Final Fantasy X-2
Square Enix za playstation 2
objavljeno: Joker 129
april 2004

90