So te v osnovni sošolci metali v mravljišča, da so te žuželke pogrizle kot pečenega odojka? So te ugrabili vesoljci in delali poskuse na tvoji pritlikavi moškosti? Če je odgovor pritrdilen, je nemara čas, da si omisliš staromodno japonsko nažigaško akcijado Global Defence Force za PS2. Oziroma, še bolje, razturaško sorodnico za xbox 360, Earth Defence Force 2017 (J170, 70).
Osnova GDF glede na dotično ni drugačna niti za tipalko. Iz tretje perspektive poblaznelo nažigaš po mutiranih mravljah, letečih krožnikih, sršenih, kvazi dinozavrih, robotih in podobni živalski oziroma nezemeljski nesnagi. Pred vsako misijo, ki jih je nekaj čez sedemdeset, izbereš dve od več kot dvesto vrst orožij (ta odklepaš z napredovanjem) in lik iz nabora dveh. Prvi je vojak, ki prisega na tipičen vojaški arzenal (puške, granate, bazuka ...), upravlja z vozili in je prikovan na tla. Druga je soldatinja z raketnim nahrbtnikom, ki stavi na kanone in futuristična krepela, kot so us­merjevalniki žarkov. Igranje z njo zna biti dokaj taktično, saj je treba paziti na energijo, ki se prazni s frčanjem in rabo lasers­kih orožij. Po drugi strani premislek pri vojaku ne sega dlje od vprašanja, ali boš po spakah nažigal peš ali iz vozila.

Ježešna, gigantske mravlje napadajo London! Pisec scenarija ne bo dobil oskarja.

A kakor se sliši zabavno postreliti milijone mutirancev – sam ali sodelovalno na razdeljenem zaslonu –, GDF ne doseže EDF. Pustimo, da število sličic rado pade na minimum, da je zgodba le prozoren izgovor za naskok beštij in da glasbo nadomešča onemoglo cviljenje pohabljenega voluharja. Osnovni problem je, da si na xboxu 360 ob radostni destrukciji okolja švical kot merjasec v savni in užival še ob poslušanju lastnih komadov Metallice z diska. Na PS2 pa enostavno ni tistega adrenalinskega občutka. K temu prispevajo še bornejša fizika, bednejše eksplozije in neposrečeno težavno šofiranje vozil.
GDF ni slaba streljačina, zlasti ne za polovično ceno in za tako star sistem, kot je playstation 2. Vendar ne dosega sestre z xboxa 360.