IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Crash of the Titans
Crash of the Titans

Navi skače med hrbti ponijev z ostrimi čekani in lučjo v očeh.

Crash Bandicoot se po svetu pre­ko­picuje že enajsto leto. Mutirani vre­čar je kariero pričel na prvem play­sta­tionu, ko je kot neuspel eksperiment pobegnil iz delavnice zlobnega veleuma Cortexa. Saga o večnem boju je rodila nič manj kot štirinajst iger in če damo na st­ran dirkaške, miniigerne ter drkamoževske poskuse, so jedrni del tvorile polnokrvne ploš­čade. Titani so šesta v vrsti slednjih, v njih pa doktor Skorja ugrabi Razbijačevo sestro Coco in prebivalce otočja spremeni v krvoželjne beštije oziroma titane, s katerimi namerava (spet) zavladati svetu.

Kot sodobni ploščadi pritiče, ima Crash že v štartu na voljo več vrst skokov in udarcev. Seznam veščin se postopoma daljša.

Poleg skakljanja čez prepade so ključnega pomena mlatenje, krotenje in jezdenje teh zverin. Pri tem si skušaš nagrabiti kar naj­več moja, skrivnostne snovi, ki leži okrog v obliki modrosvetlečih kapelj in brizga iz pre­maganih sovragov ter raztreščene kra­me. Žmoht med drugim daljša življenjsko črto in razkriva nove, udarne kombinacije. Te s pridom uporabljaš pri soočenjih z novimi sortami titanov. Za lažje krotenje sčasoma dobiš posebna oblačilca, ki omogočijo onesveščanje določene vrste pošasti z eno samo zaušnico. Ker se je treba za kostum odločiti že pred pričetkom stopnje, vmesno menjavanje ni mogoče.
Začetnim krempljatim stvorom se pridružijo dihurjasti matalci smrdljivih bomb, lavamožje, hodeče električne jegulje, ledenjaki, netopirski sekljači, križanci med gorilami in škorpijoni ter kup drugih. Ježa je vsekakor hudo kul, sploh ko sediš na uhljih največjih hrustov in drobiš vse pred sabo. Žal pa so vsi prikovani na tla in ne zmorejo preskočiti niti najmanjše stopničke, zato imajo bolj vlogo tankov za en­kratno uporabo kot zvestih konjičev, na katere bi se človek navezal. Značilen in ponavljajoč se scenarij je ulet v amfiteater s kupom gnusob, kjer moraš naj­prej nalomiti in zajahati manjše fizlje, da lahko po­se­žeš po nevarnejših debeluhih. Ko našeškaš vso zalego, sklatiš tarče ali pometeš z ovirami, se odklene pre­hod naprej. Živad ima poleg lažjega in težjega udarca še hudimano močno specialko, ki izcuza vso čarobno energijo. Poteza v verziji za wii navadno zahteva mahanje z ig­ra­torjema, denimo kingkongovsko tr­kanje po prsih in usek navzdol, da gorila demolira vse okrog sebe. Na ostalih konzolah se je treba zateči h kno­fom. Ob svoji surovi mo­či pa so komboti obenem počasni in nena­tan­čni, tako da jih je treba uporabljati s pa­met­jo. Dru­ga wiijeva posebnost je kurzor­ček, ki med dogajanjem čepi na zaslonu. Ko ja­šeš strelca, z njim jemlješ na muho sov­raž­nike. Ostala raba daljinca in nun­čaka je bolj za okras, recimo pobiranje draguljev na daljavo in krat­ko­­časenje med nepreskočljivimi film­čki z leplje­njem očal, brkov ter če­kanov na frise nastopajočih.

Vsak nivo ima skrito areno z izzivom. V omejenem času je treba območje deratizirati, si nagrabiti dovolj žmohta ali zadeti vse tarče.

Za dodatne finte poskrbi maskež Aku Aku. Večnamenski stari znanec služ­buje kot Crashev vodnik, pripo­mo­ček za obvladovanje pošastljev, ščit in dričalna deska za spuste po klan­či­nah, ki redno prekinjajo pešpoti. Prizo­rišča vsekakor dajo privlačen prvi vtis in se hitro menjavajo, tako da iz džungels­ke­ga zelenja hipoma odvršiš v razbeljeno magmo, zbombardirano plažo, kanali­za­cijo, tempelj ter krošnjo ogromnega dre­ve­­sa. Žal pa so hkrati izrazito premočrtna in očitno omejena z nevidnimi zidovi, tako da se raziskovanja ne moreš iti. Dodatna cokla je privijačena kamera, ki zlasti v vročici boja prav nemarno ovira pregled nad dogajanjem. Če se nadte zgr­­­ne kup krvolokov, zna hitro zagustiti. Kon­trolnih točk je sicer obilo, a če zapra­viš vsa življenja, odletiš na začetek stopnje.

Najmanjših mušic, ki tule optimistično jurišajo na mojega kolosa, ni moč zajahati. So sitne, a sklofutaš jih zlahka.

Zato je modro in dobrodošlo, kako so si avtorji zamislili večigralstvo. Dotično je idealno za nabijanje z navdušenim sorojencem, ki ti lahko s svojim setom kontrolerjev kadarkoli priskoči na pomoč. Crash tako dobi belega pribočnika, s katerim skupaj mikastita in krotita zlobnike. Mogoče je tudi zlesti na kolegov hrbet in se bodisi štuporamo švercati čez nevarna področja, bodisi se igralca med skakanjem samodejno menjavata, tako da en skok nadzoruje eden, drugega pa drug. Zlas­ti slednje je nadvse izvirna pogruntavščina in zahteva veliko mero usklaje­nosti.
Puščavnik se skozi dvajseterico nivojev pretolče v kakih desetih urah, od katerih lep del požre ubadanje z nesramno močnim predzadnjim šefom. Reciklaža v mehaniki igranja se resda prič­ne hitro in ozka usmerjenost v tepež zna delovati plit­ko. A hkrati je ukvarjanje s titani najmočnejša st­ran igre, saj je zamisel z ježo sveža in kljub nekaj ne­rod­nostim privlačna ter fino igralna. Le naj nadaljujejo v tej smeri in dodajo več globine, pa bo galopiranje na stvorskih plečih zares zasijalo.

Ostrostrelci so nepogrešljivi za ergonomsko odstranjevanje tečnob na daljavo. Nadvse uporabno, zlasti pri šefih.

Crash of the Titans
Sierra za playstation 2, xbox 360, wii
objavljeno: Joker 173
december 2007

77