Ubisoftovci so nas mesece pred izidom novega Raymana bombardirali z odbitimi oglasi in vztrajno dviganje prahu se je izkazalo za nadvse pametno. Raymana smo namreč vajeni iz odličnih poskakulj, kjer je oteval male puhaste živalce iz parkljev zlobnikov. Zdaj tole o reševanih stvorčkih še vedno drži, a so korenito spremenili zasnovo. Namesto ploščade (ta žanr prežvekujejo le odvrtki za ročne drkalice) so Žarka fliknili v niz mini iger. Tudi žaromete so že v propagandnih skečih usmerili drugam - zvezde špila so namreč negativci, psihotični in čez vse zabavni 'zajdci'. Norci se gredo ugrabitelje in iz Raymana naredijo arenskega klovna, ki jih mora kratkočasiti z raztelešanjem v kopici do konca odpuljenih gladiatorskih mini iger. Dnevni blok obsega pet predstav, nakar ga vržejo nazaj v celico na počitek. Operi, ponovi.

Prvoosebno tamanjenje zajcev s straniščnimi pripomočki je običajen zaključek dneva. Če streliva zmanjka, za novo potresemo nunčak.

Ker smo se porednih podiger najedli v Wario Waru in cukra v vse omlednejših Mariovih žurih, so bili dvomi v posrečenost brezudeževega koračenja v miniigerno smer kar utemeljeni. A Raymanov poskus vseeno uspe delovati presenetljivo sveže. Najprvo zato, ker je plod skrajno bolnega in duhovitega uma ter kar poka od neobičajnega humorja, nadalje pa zaradi nenadkriljive nadzorne sheme. Špil kot lansirni wiijev naslov zares eksplodira z raznoterimi možnostmi njegovih nenavadnih kontrolerjev. V plesnih sekvencah dlančni čudesi uporabljamo kot bobnarski paličici, s katerima v ritmu udarjamo po uletavajočih dolgouhcih. Ni dvakrat reči, da se ne bo super posrečenemu Kitarskemu heroju s PS2 na wiiju pridružil Drum Hero. Z norim mahljanjem gor in dol Rayman šprinta, molze, poganja železniški voziček in vodi slepomišnega zajca po planetu, polnem pasti. Z nagibanjem daljinca obračamo labirint s kroglico in brezudka v prostem padu, vrteč ga kot laso, skušamo čim dlje zalučati kravo na verigi, v prvi osebi zece omamljamo s šicanjem korenčkovega soka ter jih onesveščamo z odmaševalniki sekreta. Najdejo se tudi zlobnosti, kot je koordinacijsko prilično zahtevno vrtenje kolebnice z eno in skakanje z drugo roko. Z izjemo nekaj nerodnih dirkanj na merjascih in takisto zblojenega usmerjanja jezdnih ptičev si domiselnost in učinkovitost nadzora zaslužita vse pohvale. Uporabljen je celo zvočniček, saj ob nošnji pujsa čez minsko polje poslušamo njegovo pokruljavanje in ob paničnem cviljenju zavijemo drugam.
V paketu se preriva več kot sedemdeset tosortno privlačnih oslarij, vendar je cifra zavajajoča. Reči se namreč začno dokaj hitro ponavljati, saj ima skoraj vsak špilič vsaj dve, če ne več težjih različic. Streljaških jag na zajce z odmaševalniki, kjer smo okrog premikani po tirnicah, je denimo deset, krosov z bradavičarji pet, ritmičnih disko densanj petnajst. Dejanske raznolikosti je torej le za kako tretjino opevane sedemdeseterice. Čeprav Raymanova tedna v arestu naneseta okrog deset ur igranja, je treba vzeti v zakup, da nekje na polovici dežavuji opazno načnejo sicer zabavno izkušnjo.

Ob eni okrog kepe pričneta kontrolerja nič kaj nežno tresti in ritati.