IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Dirge of Cerberus: Final Fantasy VII
Dirge of Cerberus: Final Fantasy VII

Kot Aeris pred njim se tudi Case žrtvuje za dobro planeta. Zaman.

Na nekem planetu za devetimi sonci stoji Pozabljeno mesto, v katerega jezeru se pod gladino neobremenjeno giblje duh preminule deklice po imenu Aeris. Na tem in onem svetu bi težko našel bolj čisto, nepokvarjeno bitje, ampak celo ta žlahtna dušica se zdaj trese in se preobrača v vodni trugi, ko z nesmrtnimi očmi gleda na šlamparijo, ki si jo je Square privoščil z izdajo Dirge of Cerberus: Final Fantasy VII.

Šefovski konstrukti navadno predstavljajo vrhunec finalfantasyjevskega dizajna. Nekaj vizualno stimulativnih ima tudi Dirge of Cerberus, dasi so boji z njimi pretežno nezanimivi.

Zanimivo je, da se stvari začnejo obetavno. Ko izveš, da se bodeš za čas nabijanja poosebil z Vincentom Valentinom, stranskim likom iz prelomne sedmice - model se mora soočiti s svojo temno preteklostjo ter se zoperstaviti organizaciji Deepground, ki Vincenta potrebuje za oživitev nič kaj dobrodelnega projekta Omega - si kot pristaš Clouda, Tife in Barreta kar malce razočaran. A igra te v hibrid prvo- in tretjeosebne streljačine uvede s pregovorno čeljust-do-podplata-spuščajočo animacijo ter lično trenažno sekcijo, kjer se ti razodene del, ki so si ga sposodili iz tradicionalnih FFjev. Prisotno je napredovanje z razvijanjem lika, ki ga opraviš med stopnjami, kjer lahko s pobijanjem ka

Kljub mnogim problemom je Cerberus kar tekoč špil, ki pa ga vse prevečkrat prekinjajo animacije (okej) in dolgi nalagalni časi (bedno).
nalj in opravljanjem stranskih misij (varovanje prebivalstva i slično) izkušenjske točke izmenjaš za cekine ter dotične potrošiš za nadgrajevanje pokalic, kupovanje zdravilnih napitkov in 'limit breaker' zvarkov, ki Vincenta za omejen čas preobrazijo v nabildanega beštkota. Ako ti je mešetarjenje po strateških menijih iz tradicionalnih Final Fantasyjev domače, težav in presenečenj ne boš dočakal, saj zadevščina funkcionira domala identično. Največ časa boš bržkone prebil na zaslonu, kjer domuje modificiranje orožij, saj lahko med bojem kadarkoli preklapljaš med tremi prednastavljenimi palicami pogube. Na pištolje je moč montirati recimo daljnogled, kar iz slehernega naredi potencialno snajperko. Pri tem pa je treba biti preudaren, saj vsaka modifikacija na bolje ali slabše spremeni enega od osnovnih atributov pokalice, kot so hitrost, domet, teža. Izgruntavščina se odlično poklapa z mehaniko, ki omogoča bogatenje izbranega orožja z magično materijo (fire, thunder, blizzard), kar ob prisotnosti dovoljšne količine mane (obnavljaš jo na temu določenih točkah po stopnji) da možnost magičnih napadov. Vidi se, da ima Square na tem področju dolgoletne izkušnje.

Na pogled Vincent sliči Danteju, motorično pa je v primerjavi z njim kratkomalo idiot.

Tako se ti zdi, da so vsi pogoji za kompleksno frpjsko akcijado na mestu - vse dokler z Vincentom, ki ga v rdeči opravi mimogrede zamenjaš za Danteja iz Devil May Cry, ne stopiš na ulice Midgarja ali kake druge (ne)znamenite lokacije iz sveta FF7. Zakaj? Preprosto. Ker je špil enoličen in patetično lahek. Ne vem, kakšne streljačine so zadnja leta igrali Squarovi programerji, a očitno je, da jih niso sploh. Drugače si težko razlagam njihovo upanje, da se bo raja navduševala nad stopnjami, kjer se ne glede na okolje od začetka do konca premikaš, kot bi hodil po dolgem hodniku, ob čemer kot balončke lahkotno pokaš skupinice totalno neučinkovitih soldatkov. Ti se vedejo kot lipovi bogovi in te streljajo, kot bi te hoteli z vročim svincem božati. Umiranja ni niti na višji težavnostni stopnji, vaja pa gre nekako takole: nameri, sproži, zazehaj, nameri, pali, šef, zeh, ponovi vajo. Ne tako razl

Ne čudite se, če niti proti bolje opremljenim nasprotnikom ne boste goltali zdravilnih napitkov, za nakup katerih je cekinov itak vedno dovolj.
ično od še bolj obupnega DMC2. Vincent zna sicer (dvo)skakati in mlatiti z letečimi napadi iz neposredne bližine, dočim se v redkih izsekih kot mačkasti stvor Cait Sith celo pomeriš v igranju skrivalnic. Vendar sta dinamika in sestava nivojev taki, da nisi nikoli v dvomu, da igraš streljačino. Kakorkoli japonsko, repetitivno in nenavdihnjeno že, ki se nemudoma sprevrže v otopel, duhamoren pohod od ene animacije do druge. Najbolj žalostno je pak, da nenavdušujoče pokanje s seboj v vrtinec negativnosti potegne razveseljive vsebine, kot so odlična grafična tunika, frpjski elementi in zanimiva štorija.
Temeljni ideji za stvarjenje Dirge of Cerberus sta bili očitno dve: Squarova želja po vstavitvi novega pomembnega poglavja v igrarsko enciklopedijo legendarne sedme Poslednje fantazije in zavoj s tirnice stroge frpjskosti. Reči, da se poskus ne v enem, ne v drugem primeru ni posrečil, je kot reči, da Cloud ni pravi moški. Edino sprejemljivo opravičilo bo kajpak rimejk Final Fantasy VII za PS3. Make it happen, Square.

Dirge of Cerberus: Final Fantasy VII
Square Enix za playstation 2
objavljeno: Joker 162
januar 2007

53