IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Yakuza
Yakuza

Case bi rad ta stavek napisal v japonščini, ampak ne zna. Kso!

Bratje, oropani dostojnega zaključka odlične serije Shenmue, združimo se! In igrajmo Yakuzo, ki resda ni direktno nadaljevanje uspešnice z dreamcasta, je pa takšno vsaj po duhu. Zahtevale so ga množice, silno pa si ga je očitno želela tudi Sega, ki je vanj vložila astronomskih dvajset milijonov zelencev! Igralci smo tako pričakovali nadmočno akcijsko avanturo, ki nas bo popeljala v podtalne meandre japonskih kriminalnih organizacij - legendarni založnik pak preplačilo stroškov iz prodaje. Kako se je izšlo?

Udarnost hladnih orožij je uravnotežena z obrabo po vsakem zamahu. Bejzbolski kij spada med lažje smrtonosne artefakte.

Dasiravno je Sega stvari zastavila grandiozno, obrazložitev poante špila ni jedrska znanost. Prizorišče je sodobno mesto v Deželi vzhajajočega sonmca, polno barčkov, strip klubov, trgovin in zabavišč, po njem pa se relativno prosto gibaš kot Kazuma Kirju. Kazuma je bil nekoč obetaven mlad jakuza (kar pomeni japanski gangster), a je romal v zapor. Po desetih letih se vrne od tam in se hipoma znajde med spletkarijami vplivnih mafijskih družin - kar je natanko tisto, kar ga spravilo za rešetke. Tako se začne krvava pot, na kateri mora Kirju ugotoviti, kaj se je zgodilo z njegovo bivšo zaročenko, ukradenim denarjem in še čim. Vsekakor se boste pristaši Shenmue počutili kot doma pod neonskimi oglasnimi panoji, razprtimi širom ulic, kjer PS2 z izrisovanjem številnih peščev pokaže vse svoje stare, a natrenirane mišic. Občutek lutanja je namreč tipično shenmujski, dasi razlike so. Čeprav je Yakuza v osnovi pustolovščina, ni naperjena tako detektivsko kot Shenmue, kjer si moral (dostikrat na slepo) iskati namige. Če ti je zadano oditi na določen kraj oziroma izven rdeče niti najti predmet ali osebo (stranskih misij je prek šestdeset), je to jasno označeno na lični karti enotnega urbanega okoliša. Preveč enostavno? Hja, morda, sploh ker prebijanje do cilja in iskanje tvorita vso pustolovsko mehaniko.

Kljub naprednosti tepežkanje ne doseže recimo onega iz Devil May Cry. Škoda.

Toda Yakuza se za navdušenje naslanja na tisto, kar raziskovanju sledi: odvijanje klobčiča zapletene zgodbe in predstavljanje likov skozi vzdušne animacije, predvsem pa na pretepaške vložke. Ko se Kazuma na ulici ali v notranjosti zgradbe sreča s klišejskimi pripadniki tolp, se akcija preseli na ločen zaslon, ki je dom dodelanemu kungfujskemu sistemu. Izkušenjske točke, ki jih pridobiš z avanturistično platjo in predhodnimi mlatenji, vlagaš v razvoj treh poglavitnih lastnosti. Z njimi Kazumi večaš energijo in množiš število tako navadnih

Zavoljo praktično fiksne kamere so prizori s toliko folka redki. Je pa podoba za sedem let star hardver vseeno dokaj huda.
tepežkalnih tehnik kot posebnih udarcev. Pri odkriževanju številčno nadmočnih sovragov so nadalje v veliko pomoč predmeti, ki jih je moč pobrati - palice, stoli, mize, kolesa, kipi .... Do izraza prideta blokiranje in izmikanje s protinapadi, nasploh pa presenetita natančnost nadzora in zelo dober občutek fizičnosti pri deljenju ročnih ter nožnih. Kul je tudi zvočna podlaga s profanimi kletvicami nepridipravov in ustrezno obscenimi odgovori našega junaka. Shut the fock up!
Do sem bi torej sklepali, da Yakuza v najboljši japonski tradiciji lepo meša pustolovske in akcijske elemente ob podpori odlične zgodbe. Da je torej docela uspešen Shenmue. A problem je, da špil obe vsebini, torej štorijo in mikastenje, pogreva tako dolgo, da je, ko ti ju naposled servira v končni obliki, skoraj že prepozno. Tako je s pretepanjem, ki zares globoko postane šele, ko se nabildaš do zadnjega, desetega nivoja, saj ti je šel

Novih karafek se Kazuma nauči skozi bildanje, dočim za naprednejše tehnike poskrbi 'sensei', ki ga obiskuješ v parku.
e takrat na voljo dovolj karafek, da tepež postane res kreativen. Dotlej sicer ni problematičen - odštevši že po definiciji malo butasto nrav naključnih bojev in fiksno kamero, ki se občasno zmede - se pa ponavlja. In tako je s fabulo, pri kateri se moraš, da dočakaš par epskih trenutkov, kakorkoli B-filmskih že, prebiti skozi nebroj banalnih dialogov in hakeljcev, ki so kredibilni toliko kot jaz v kimonu, ter le povprečno angleško sinhronizacijo. Ta bi morala biti pri tako izrazito japonskem izdelku itak fantastična, da ne bi izpadla klavrno. No, ni. In ker se moraš do odličnosti v drugi polovici prebiti skozi številne stranske aktivnosti (drugače zabavni stranski kvesti, kockanje, kupovanje nepotrebnosti, mini igrice), ki te utrudijo s tem, da moraš zamudno ter nekoliko preživeto tekati s kraja na kraj, in ker te sprehode lomijo preštevilna nalaganja, Yakuza na koncu izpade le solidno. Predvsem pa slabše od tistega, k čemur stremi. Hm, le katera Segina igra se je spotaknila ob isto oviro, le da je bila v dreamcastovem obdobju tako ambiciozna in prelomna, da ji je šlo to manj zameriti? Seveda. Shenmue.

Yakuza
Sega za playstation 2
objavljeno: Joker 158
september 2006

78