IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Ace Combat: The Belkan War
Ace Combat: The Belkan War

Sneti cipherno po-Ovna Ledenega in da kajlo Gosaku.

Ne le, da je v analnem košu zgodovine pristalo navdušenje nad sodobnimi bojnimi letali, ko so se otoplili odnosi med Rusijo in ZDA ter je Hollywood nehal snemati frčoplanske epopeje pasme Najvišja pištola, ee, Top Gun. Tam so končale tudi tovrstne igre, kar velja tako za resne simulacije kot za arkade, namenjene rulji. Sploh na konzolah, kjer modernemu nebu že nekaj časa vlada Namcova serija Ace Combat. To resda ni težko, saj konkurence malodane nima - vendar je daleč od zanične in se ponaša z dolgo, zdaj že enajstletno tradicijo. Prvi del, Air Combat, so za playstation 1 namreč izdali davnega 1995. Slab izdelek take dobe ne bi preživel kljub dokajšnjemu manku nasprotnikov, in dejansko so Ace Combati zmerom vsaj v redu. Sekal je zlasti peti, Squadron Leader (J139, 85), toda čeprav mu pravkar izdani The Belkan War ni dorasel in ga hudo kopira, ne gre za slab špil. Nasprotno, kdor ima rad poarkadene simulacije nebeškega razstreljevanja z letali, ki so vladala oblakom v osemdesetih in devetdesetih (mislim, da živi še kakih sedem takih oseb), bo v Belkanski vojni našel solidno zabavo.

Poarkadenost je očividna: raket imaš na ducate, poškodbe so v odstotkih, pilotiranje je simpl.

Kakopak sem spočetka tudi jaz mislil, da gre za The Balkan War, vendar Namco serije koncem življenjskega cikla na PS2 ni potisnil v resničnost. Kot je v navadi za Ace Combate, so iz realnosti pobrali letala in vse skupaj umestili v verjeten časovni okvir, dočim je kraj dogajanja spet domišljijski. Piše se leto 1995, ko dežela Belka, ki sploh ni nepodobna Rusiji, naskoči svoje bivše zvezne republike. Pride do vojne, ki zajame bližnje države, v središču pozornosti pa se znajde vrhunski pilot s kodnim imenom Cipher - t

Bržda je največja cokla umetna pamet. Stara generacija mašinc ne zmore poganjati dovolj sposobne AI-kode.
orej vi. Zgodba se odvija na nenavaden način, saj je podana kot zgodovinski, napol dokumentaren nazaj-pogled na belkansko vojno, tvorijo pa jo animirane sekvence, kjer živi igralci postopajo po računalniško pripravljenih ozadjih. Zanimivo, a po štorijalni plati The Belkan War svetlim trenutkom navzlic ne doseže poetičnega, izrazito antivojnega Squadron Leaderja. Bolj pozabljenja vredna je pripoved in teže te zvleče vase, četudi si izkušenec v ACjih in znaš ceniti dejstvo, da se šestica odvija petnajst let pred petico ter da osvetljuje njeno ozadje. Je pa zato vzdušje slično odlično, z veliko radijskega hreščanja, ki izdaja, kaj se dogaja v okolici. Slišiš, kako umirajo piloti in pešaki, kako potekajo boji med hišami, kaj soldatje pričakujejo, česa se bojijo. Ne da s tem TBW nadkrili predhodnika, vendar je taka atmosfera tuja veliki večini letalščin, ki so dostikrat hladne in vzvišene nad dogajanjem. Ace Combat je obogaten z osebno noto, kar ga naredi bolj življenjskega, toplega in vznemirljivega.

Grafika je za PS2-naslov odlična, zlasti v malodane filmskih posnetkih. A spet je to zapuščina predhodnika.


No, bistvenega pomena za razburljivost ni radijski čvek, temveč akcija. Ta se, kot vedno, močno nagiba k arkadnosti; čeprav vaš lovec ni vesoljska ladja, glavna skrb ni njegova stabilnost v zraku, temveč jemanje sovragov na muho. Bodisi zračnih, kar vključuje dosti pospeševanja, zaviranja in kroženja, bodisi talnih. Orožarno tvorijo rakete vrste izstreli in pozabi, ki jih nosiš več ducatov in so uporabne tako proti letečim kot zemeljskim ciljem, naprednejši ter redkejši izstrelki, bombe in rešetalo v nosu. Kot prej vrsto oborožitve določaš sam, tako kot to, v kateri avion bodeš vstavil kosmato rit, pri čemer je pametno up

Poarkadenost je očividna: raket imaš na ducate, poškodbe so v odstotkih, pilotiranje je simpl.
oštevati sposobnosti mašin. Razlike med črmlji niso velike, a so bolj poudarjene kot v prejšnjem delu, zlasti ko sedeš v kravo tipa A-10 in jo primerjaš s kakim hudim efom. Nabor je starejši kot v Squadron Leaderju in ga bodo veseli vsi, ki so rasli z Iron Eaglom: F-4E phantom II, F-14 tomcat, F-15 eagle, F-22 raptor, mig-21, SU-27 flanker, F/A-18 hornet ... Zopet je moč v poklonu Strike Commanderju frčala kupovati za sredstva, ki jih nabereš med boji. Misije so tipične za Ace Combat, kar pomeni, da v glavnem greš in sesuvaš kot norec, čeprav so nekam manj zahtevne kot v predhodnici, saj je manj spremljevalnih in reševalnih ter več neposredno pobijalskih. Zdaj igra spremlja tvoje vedenje gleda na število nevtralnih oziroma le poškodovanih tarč in ti glede na to daje eno od treh ocen, ta pa določi, s kakšnimi asi se boš tu in tam spopadel. Vendar ti niso ravno nezlomljivi orehi in razen par ozkih grl, ki temeljijo na presenečenjih tipa velik modri žarek z neba = spraž!, nakar je treba znova od začetka misije, je The Belkan War lažja in krajša (osemnajst misij, manj cepitev) igra od Squadron Leaderja. Za nekatere bo to dobro, saj je SL s svojimi težavnostnimi skoki človeka res znal zamoriti. Drugi se bodo pak počutili malce ogoljufane, saj Ace Combati slovijo po zahtevnosti in smejanju priložnostnim špilavcem v brk.
A čeprav Belkanska vojna ni zares dorasla petici in se v veliki meri igra kot njena razširitev, je še vedno zelo v redu. Manj je tečna, vzdušje seka, naloge so povečini fine, podoba je za konzolo stare generacije lepa, zlasti v filmskih ponovljenih posnetkih, in dodano je večigralstvo za dva na enem televizorju. Dober labodji spev na PS2, torej, Ace Combat - se vidimo na PS3!

Ace Combat: The Belkan War
Namco za playstation 2
objavljeno: Joker 158
september 2006

76

sorodni članki