IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Driver: Parallel Lines
Driver: Parallel Lines

Mišičast bolid, vonj po pečeni gumi, ray-banovke in Case.

Po slabo izvedenem zadnjem delu te mestne dirkačine z elementi čefurščin so se Reflections odločili vsaj malo popraviti strukturo, ki je negativno zaznamovala Driv3r. Ogromno mesto (New York) s konca sedemdesetih in, kasneje, današnjika, nadebudni kriminalček, ki se po njem svobodno poja z nebrojem ukradenih vozil in opravlja mafijska dejanja ... Vas to na kaj spomni? A četudi velja, da je novi Driver bliže GTAju kot kadarkoli, takisto drži, da ostaja zvest vozniškim koreninam. Večino nalog, ob katerih te kljub raznolikosti dajejo prebliski n-krat videnega iz Čefurja in klonov, prebrodiš z vozakanjem, medtem ko se na noge zaneseš le občasno. Streljanje od koderkoli je podprto s solidnim zaklepanjem tarč, kar je dobrodošla novost, ki se obnese zlasti pri izmenjavi svinca med šofiranjem, saj se tako laže osredotočiš na volaniziranje.

Špilov s klasičnim kriminalnim početjem (ubij tega, poberi paket, prepelji robo iz točke A do B ...) smo se v zadnjih letih naigrali do amena. Tod toplo vodo izdatno grejejo.

In zbranost je tu potrebna. Kolikor zanimivo in, da, uživantsko zna biti šviga-švaganje med gostim prometom, čeravno so izmišljeni avteki ter motorji še preveč odzivni in je fizika, ki jih vodi, zadovoljiva, zna igranje postati neznosno vsled debilizmov, ki serijo spremljajo od nekdaj. Naravnost neverjetno je, da naslov med krajšimi in srednje dolgimi misijami ne pozna pametnega samodejnega delanja zaznamkov! To pomeni, da moraš ponesrečeno misijo ponavljati od začetka in se do cilja stokrat furati po eni in isti poti. Pri daljših pa so deli med nadzornimi točkami dolgi toliko kot ena krajša ali srednje dolga. Zlasti je to grdo ob težavnosti poznejših odprav, kjer ti špil ne oprosti ama nobenega kiksa. Zaradi nagnjenosti k ponavljanju že tako ne preveč razburljivih nalog pa težko ostaneš presunjen ob vsebinah, ki jih igra predstavi nadpovprečno. Kul je recimo garaža, kamor spravljaš pridobljena vozilca, jih lišpaš ter nadgrajuješ, dasiravno se pimpanje bolida se na asfaltu pozna manj, kot bi si želel. Žal je še en bonus, drvenje po pravih dirkalnih stezah, obupno. Driverjev model je pač prirejen uličnemu norenju, kjer se vozniško neznanje pozna manj kot pri dirkačih na pisti.
A pri vseh naštetih neslanostih bi bil pripravljen zamižati na eno oko, če ne bi Parallel Lines vsevkupno izpadel kot prežvečen remiks sličnih naslovov, zlasti vzornika Grand Theft Auta. Malokdo je obrnil predhodnike in verjamem, da tu ne bo nič drugače.

New York je kot mesto v igri nenavdušujoč, saj je vse preveč sivin in rjavih odtenkov. Izjema so vzdušne nočne misije.

Driver: Parallel Lines
Atari za playstation 2, xbox
objavljeno: Joker 153
april 2006

60