Ne. Ne bom. Ne bom mu dal devetdeset. Niti 85. Dobil bo 82, niti pike več. Tako ali tako sem radodaren. Boljšo oceno bi Dragon Quest: Journey of the Cursed King, kot se glasi polni naslov osmice za Evropo, fasal edino v treh primerih. Prvič, če bi se jaz kot opisovalec ravnal po čustvenih vzgibih. Drugič, če bi bil zaplankan in bi ne igral naprednejših zadev v zvrsti, kakršna sta Oblivion ter Final Fantasy XII. In tretjič, če bi bil Japonec. Prvi argument je jasen: pri tem delu je treba vklopiti glavo, ne le srca, saj mora ocena zajeti kar najširši krog elementov igre in bralcev. Kajti navzlic temu, da Popotovanje ukletega kralja v prsih navideznega junaka budi vznesen občutek, po treznem premisleku ta splahni. Drugo vodilo je na prvi pogled privlečeno za lase, saj FFXII pri nas še ni izšel, Dragon Quest pa je japonski frp, medtem ko je Oblivion zahodnjaški. Prvi so slični interaktivnim knjigam, ki dajejo veliko težo zgodbi in likom, dočim slednji poudarjajo svobodo razvoja skozi manj usmerjeno igranje. Toda ali to konzolnim frpjkam daje pravico, da zanemarjajo napredek in špilavno ostajajo v srednjem veku? Ne: čas je, da si vzamejo glave iz riti, ne da zgolj sledijo tistim starostam, ki si upajo inovirati (FF v dvanajstici redefinira bojevanje, kamen spotike DQ8).

Z mečem se v vlogi glavnega junačka v rumenem montlu prav nisem dolgo trudil, saj je pel bumerang.

Kar me pripelje do tretjega vzroka, da prvi v PAL-različici izdani Dragon Quest ne bo dobil niti blizu 90: mi nismo Japonci. DQ je v svoji domovini vsled dvajsetletne tradicije in kot naslov, ki je iznašel rižožere frpje, inštitucija. Z več kot 40 milijoni prodanih kosov je to zabava za mase in Square Enix ve, da folk hoče natanko tak Dragon Quest. Ampak javnemu mnenju je včasih treba dati brco v rit, dočim publika v Kokoški ne zahteva tovrstne tradicionalnosti. In četudi bi jo. Final Fantasy pogosto najde jajca za inovacije, zaradi česar prodaja n

Tepežkanje je docela potezno in dejanja lahko dodobra premisliš, izbiraš posebne sposobnosti in podobno.

i nič slabša. Zelda je pretežno narejena po istem kopitu, toda Mijamoto ne jamra, ko je treba spremeniti videz v risankastega in vpeljati element morja (Wind Waker) ali se domisliti sodelovalnega temničenja (Four Swords). Dragon Quest? Ostaja nepremakljiv kot bridki Excalibur, ki ne bo nikdar izvlečen iz skale, ker se ga je fant iz prerokbe zapil v bližnji betoli.
Oh, saj kot knjiga, ki jo sodiš po platnicah, je Popotovanje nekaj najčudovitejšega, čemur lahko prisostvuješ na playstationu 2, pa čak i šire. Zamisli si, da FF7 ni nikdar prilomastil s svojo mešanico klasične fantazije in steampunkovske tehnološkosti ter da so frpji ostali tako čisti in nedolžni kot otroške slikanice. Pripoved se ne muči z globočinskimi nepridipravi, filozofskim razglabljanjem in religiozno poanto, temveč je tu slab fant, dvorni norček Dhoulmagus, ki na velegradu sune mogočno čarobno palico, mutira v poosebljeno zlobo in jo podurha. Za petami mu je druščina, sestavljena iz ubogega kralja Troda, ki ga je Dhoulmagus spremenil v križanca med Yodo in goblinom, njegove hčere Medeje, ki jo je doletela podoba bele kobile, obilnega & nakladaškega tepežkarja Yangusa ter mladega, vitkega Heroja poštenega frisa, a brez glasilk. Na poti se druščini pridružita širokogrudna čarodejka Jessica ter hladni zapeljevalsk

Bogastvo dodelanih prizorišč in zanimivih oseb v mnogočem osladi grenak priokus iz bojevanja.

i vitez Angelo, nakar jih lov na kanaljo popelje po velikanski srednjeveški deželi, polni kamnitih gradov in vegastih kočur, kjer bi človek kar ostal ter se nikdar ne vrnil v sivi vsakdan. Trirazsežna grafika je, podobno kot v Wind Wakerju, obrobljene (cel shaded) sorte, se pravi, da so stvari izrisane z zaplatami prevladujoče barve, omejuje pa jih debelejši rob. Učinek ni otročji, temveč otroški (čeprav manj kot v WW), enostaven in blazno lep. Barve so svetle, zelene gozdnato-travne planjave se razprostirajo, do koder seže oko, morje se nežno peni, nebo je take modrine, kakršne ne vidiš avgusta na Korčuli, liki špancirajo okrog z vedrimi nasmeški na obražčkih. Ko s pogledom na svojega junačka od zadaj (na zaslonu je od vse grupe vselej le on) tečeš po kolovozu med polji, na katerih se zadovoljno pasejo krave, in izza obzorja počasi vstane orjaška utrdba, si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, hm, pa nam je tehnološki napredek ipak nekaj prinesel. In ko sonce zaide ter se mraku pridružijo zvezde, ob spremljavi fantastične orkestralne glasbe Koičija Sugijame pomirjeno zavzdihneš in si rečeš, evo, zato igram frpjke. Ker je to dimenzija, kjer se uresniči otroška duša. Ker je to svet, ki je boljši, pravičnejši, manj butast, manj zamotan in manj butasto zamotan od mojega. In ker se lahko tu nasmejim. Dragon Quest VIII namrečni le lušten, je tudi zabaven: na animejevski čudnofrisni in "Waaaaaa!" način, s šaljivimi dialogi, od tega mnogimi odžebranimi s simpatičnim britanskim naglasom, ter lahkosrčno zafrkancijo med člani druščine. Nasploh ti osebe, v nasprotju z večino frpjev, neznansko prirastejo k srcu. Deloma zaradi življenjske podobe, za katero je vnovič poskrbel Akira Torijama, deloma vsled osebnosti, ki jim jo vdihne scenarij dolgoletnega pisca DQjev Judžija Horiija. Enako je s protagonisti, ki jih srečaš: zlasti dobro so predstavljene njihove osebne težave, zaradi katerih dejansko sočustvuješ z njimi in si prav vesel, ko jim lahko pomagaš. Zanimivo je, da igra za vse to ne potrebuje vnaprej pripravljenih animacij, temveč kaže le s srčkom narejene sekvence. Štorija ne poseže v višje sfere, a obenem nikdar ni dolgočasna ter moreča. Raje kot s filozofijo se ukvarja s preprostimi, temeljnimi čustvi, ki znajo vzbuditi najgloblje odzive.