IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Fight Night Round 3
Fight Night Round 3

Sneti si v rokavici nabaše podkve in gre izzivat.

S prijateljem Alešem sediva v kitajski restavraciji in omenim mu, da že par dni redno nabijam boks. Fight Night Round 3. Začuda me ne pogleda, kot bi mi iz čela ravnokar pognala jablana, temveč pravi:
"Ja, sva s sodelavcem pred časom preizkusila dvojko. Nekaj časa sva mlatila po gumbih in drgnila desno gobico, ampak nama ni bilo nič jasno. Potem sva odnehala."
(Seveda je vse skupaj slišati takole: "Itaq, swa z enm sadilawcem pred cajtam dujka sprubala. En cajt swa mlatla pa knuofih pa drkala wani, sam nama ni blu neč jasnu. Puol swa bajhlna." Za vaše duševno zdravje sem prevedel.)

Saj v temelju gre za sistem iz FNR2, a so ga tako popravili in izpilili, da trojka izpade jako naprednejša. Tudi glede realizma izlobanjskih krvavitev.

Mm. Nič čudnega. Aleševa & sodelavčeva težava je bila pač v tem, da se serija Fight Night kljub temu, da gre za pretepačine, igra samosvoje. To ni Street Fighter s šorjukeni in fajrboli čez ves zaslon; niti Tekken s fleši sekvencami, ki požrejo tričert energije; niti arkadna rokaviščina tipa Ready 2 Rumble. Trudi se biti pravi boks, veščina, za katero mnogi mislijo, da je le nabijanje orokavičenih pesti ob škrbasta zobovja in počene kraniume. Jasno, tudi tak je, ampak ključna je besedica 'le'. Srž boksa je v možganih, ne rokah, v tehniki, ne mišicah; ne pravijo mu zastonj 'sladka znanost'. Hrustovsko opletanje z rokami še ni boksanje, tako kot ni karate, če v gostilni nekoga zakačiš z nogo v rebra in se zraven dereš "A-saaa!". Akcija, reakcija, drža rok, ples nog, gibanje trupa, spodobna obramba, klinč, fejk, zaporedja, zlasti pa pravi udarec v pravem trenutku - to so gradniki tistega, kar romantiki imenujejo 'the sweet science'. In kar zna FNR3 predstaviti morda najbolje v zgodovini iger, vsaj od prastarega in zato preveč opevanega Punch Outa ter slično zgužvanih 4D Sports Boxing. Eh, kurc morda. Najbolje, pika.
Vsekakor je dinamika spopadov v FNR3 hecna za nekoga, ki rutinsko nažiga Soul Calibur ali Guilty Gear in je vajen načina, kako letečno borci prihajajo skupaj in se razdružujejo, kako med bliski in plameni vihtijo specialke, kako mimogrede zaharaš skozi desetine versusov ... Njah, fantazijska predstavitev azijskih borilnih veščin je nekaj običajnega in Fight Night je v tem smislu res nekam dolgočasen. Privzeta kamera kaže boksarja nekako do začetka nog, oba se prestopata nič kaj bruslijevsko, nobene vzplamenitve ni iz njunih rokavic in nikogar ne odbije tri metre vznak, ko tekmec stisne WGF (f,N,d,d/f+2) d/f+2, d/f+1,1. Posebej zato, ker tega ne stisne. Oba se morata zanesti na običajne fizikalne zakone in telesi, ki ju ne bodrijo ancientna šaolinska zakajanja, khm, zaklinjanja. Govorimo pa o morda celo dvanajstih rundah po tri minute, ko je treba stalno tehtati energijo, ki preprečuje, da bi te poslali na tla, in zadihanost, ki zagotavlja moč udarcem. Ampak. Velik ampak. Ko prileti na gobec pošten kroše, se zamaje zaslon, zasliši se bolesten 'crunch!' in na frisu se pojavi oteklina, morda sraga rdeče tekočine. Ko fašeš v pleksus tri hitre direkte, zametki radiatorčkov ječijo. In ko stakneš žvajz, ki prebije blok ter te ob frčanju kapljic krvi in zvijanju frisa pošlje na tla, zajadikuješ od bolečine. Zato, ker je videti tako, kot bi se zgodilo v resnici. Tekken te ne pripravi do tega, da bi šel trenirat. Fight Night te. Oziroma te pred tem konkretno posvari.

Med drugim navduši solidni soundtrack z vrsto prijetnega hip hopa. Estetika se je drugače otresla vpliva nastopaškega Def Jama in postala dosti resnejša.

Za to je najbolj zaslužna izvirna, dodelana, globoka mehanika, ki ima za posledico oprezen tempo s pasažami divjega udrihanja. Na specialističnih vsemrežnih forumih a la Shoryuken.com že potekajo razgrete debate na temo, ali je FNR3 kandidat za tekmovanja ali ne. Argumentov za in proti je sicer polno, toda plitkost špilu očita redkokdo. Tako kot v prejšnjih delih udarce izvajaš s sukanjem desne gobice (total punch control), s čimer simuliraš naravno gibanje zgornjih okončin. Poteg od dol do levo botruje kratkemu iztegu levice, od dol do gor po desni strani krošeju s taisto roko, na enak način deliš aperkate ter direkte ... Za tradicionaliste je na voljo tudi stiskanje knofov, pri katerem pa odpade določanje moči. Istočasno skrbiš za premikanje nogic, obračanje trupa, ko stojiš na mestu, in blokade. Kaj to omogoča? Nagneš se denimo v levo, rokavico daš na desno stran frisa in počakaš, da nasprotnik poskusi z udarcem v tvoje zakrito lice. Ker se ščitiš, kanaljež ostane za kako sekundo odprt, nakar sprostiš zaporedje, ki je še učinkovitejše, če ga izvedeš ob hkratnem nihanju trupa. Se pravi, kroše z leve proti desni, ko si nagnjen v levo, bo močnejši od tistega, če si že nagnjen v desno, še bolj neizprosen pa, če se bo nasprotnik ravno tedaj sklonil v tvoj udarec. Ali fintiraš. Ali sestavljaš raznotera zaporedja. Ali z jabi prekinjaš konkretne zamahe. Svoboda je velika. Ob podrobni animaciji, pri kateri še najbolj moti lesenost skeleta ob žvajzih v trup, je vtis solidno podoben resničnosti. Predvsem pa je omogočena nazarenska raznolikost, zlasti upoštevavši različne telesne danosti in kategorije. Temeljni vrsti borcev, hitrostnež in silovitež, se zahvaljujoč deseterici statističnih podatkov, med katerimi so pomembni tako moč in gibčnost kot zdržljivost brade ter telesa, bodisi skorajda stikata, bodisi izjemno razlikujeta. Vse živo je najti vmes in že majhna sprememba statistik lahko zahteva prilagoditev sloga, kajti če si hiter, nisi tako močan, če si močan, nisi tako hiter, če si oboje, pa nič nisi zares.

Fight Night Round 3
Electronic Arts za playstation 2, xbox, xbox 360
objavljeno: Joker 153
april 2006

86
okvirčki:

FNR3 za xbox 360