IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Atelier Iris: Eternal Mana
Atelier Iris: Eternal Mana

Jurec si iz kupa zemlje in melon ustvari čisto pravo nagobaboŞ.

V zadnjem času celo Evropa ni izvzeta iz niza malce nenavadnih frpjk, ki bi pred leti gotovo ostale na policah japonskih trgovin. Kot njihov zalagatelj prednjači Nippon Ichi (Disgaea, Phantom Brave ...), ena zanimivejših pa je Gustova umetninica Atelier Iris: Eternal Mana. Atelier je serija, ki ima na Japonskem dolgoletno tradicijo, z najnovejšo epizodo pa išče zah

Brutalna prestrezanja so kakopak še vedno prisotna, a jih je sedaj teže izvajati. Strategija se zato subtilno spremeni.
odne otakuje in frpjaše, ki bi si radi odpočili od Finalnih domišljij in klonov le-teh ter želijo izkusiti igralnost, ki za odlično vzdušje ne potrebuje najboljše grafike in ur filmovja.
V svetu, kjer je alkimija alfa in omega živega ter neživega, spoznamo mladega, neizkušenega alkimista, ki sliši na ime Klein Kiesling. To pomeni mali kamenček; Japonci prav obožujejo nemogoča nemška imena, kot vidimo po Einhanderju in Xenosagi 2: Jenseits von Gut und Boese (rotfl). Klein je na osebni misiji za skrivnostnimi ruševinami slavnega mesta, kjer naj bi se skrivala največja skrivnost alkimije. Na poti sreča brhko und skrivnostno mladenko Lito, ki je v alkimiji neizkušena, je pa zato Amazonka, kar se pretepaških sposobnostih tiče. Skupaj se spravita na nepridiprave, ki terorizirajo mestece Kavoc, s čimer se zapleteta v usodno spletko. Dotična vključuje romantičen zaplet, polno nevarnih prigod in, jasno, reševanje sveta. Sama bosta ne: pridružijo se jima alkoholik Delsus (brez zajebancije), polmačka Norn, skrivnostni Arlin in impulzivna Marietta.

Brutalna prestrezanja so kakopak še vedno prisotna, a jih je sedaj teže izvajati. Strategija se zato subtilno spremeni.


Klein in kompanija se po dokaj linearni poti potikajo od mesta do mesta, od jame do starih ruševin, in skozi tepež nabirajo izkušnje za močnejše zlodeje. Bojevanje poteka po podobnem principu kot v starih Final Fantasyjih ali Dragon Questih: tvoji bojevniki so na eni strani, sovražni na drugi in hajdi skozi poteze. Na voljo so tri aktivne in tri neaktivne osebe, ki jih lahko v vsakem trenutku zamenjaš. Ko kdo umre, ga lahko vzameš iz igre in ga nadomestiš z likom iz druge vrste. To pride kar prav, saj je naključnih bojev ogromno, njihova težavnost pa strmo narašča. Enako je z večjimi šefi, ki ne povzročajo težav le spočetka. No, najpomembnejši element pri bojevanju (in nasploh v vsem špilu) je prin

Brutalna prestrezanja so kakopak še vedno prisotna, a jih je sedaj teže izvajati. Strategija se zato subtilno spremeni.
cip, ki pravi, da lahko iz vsakega kamna, vode, sadja, rože - nasploh vseh stvari, ki ležijo naokrog - pridobiš elementarna bistva, ki jih uporabljaš za izdelavo mana-predmetov. Elementov je ogromno in segajo od klasičnih, kot so voda, ogenj in zemlja, do bolj nekonvencionalnih a la svetloba in tema oziroma sveti in zlobni. Posledično je nebroj tudi mana-predmetov; ti nadomeščajo klasični sistem magije, ki ga najdemo v večini frpjk, in se skrivajo v zelo očitnih modrih skrinjah. Da vse skupaj ne bi bilo kakorkoli enostavno, so tu mana-zaščitniki, čarobna bitja, ki ustvarjanje predmetov sploh omogočajo. Z njimi moraš skozi vso dogodivščino vzdrževati prijateljsko vez, kajti le tako ti bodo služili in te v najtemnejših trenutkih ne bodo pustili na cedilu. Vsak zaščitnik ima posebno sposobnost, ki ti pomaga pri reševanju ugank. Te so večinoma domiselne in zabavne, čeprav je med njimi par trdih orehov.
Čeprav dogajanje teče jako premočrtno, v vsakem mestu čaka nemalo stranskih kvestov. Mimoidoči te večkrat poprosijo za uslugico, ki jo večinoma poplačajo z denarjem ali dragocenostjo. Prav tako bodo prišli na račun geekovski frpjaši, ki uživajo v kuharskem ustvarjanju gurmanskih specialitet (eh, poševnookci). Dela je v Kleinovem svetu ogromno, glede tega se res ne bi smel nihče pritoževati. Eternal Mano traja nekako trideset do štirideset ur, dočim bodo perfekcionisti ob njej presedeli tja v sto ur. Je pa res, da je precej nalog pretirano enakih in velikokrat zahtevajo nepotrebno dolgo bluzenje po svetu, zaradi česar se izkušnja čuti nekam razpotegnjena.

Brutalna prestrezanja so kakopak še vedno prisotna, a jih je sedaj teže izvajati. Strategija se zato subtilno spremeni.

Poleg alkimističnega hecanja z elementi in mana-predmeti ter bitji preseneti nenavadna podoba. Za razliko od skorajda vseh modernih frpjev je ta Atelier Iris dvorazsežen, zrt iz rahlo nagnjene ptičje perspektive. Čeprav zaradi tega izpade retro (mestoma namenoma, recimo pri špartanski animaciji likov, ki spomni na stare predstavnice zvrsti), nikakor ni zastarel, saj je grafika barvita, domišljijska in izpiljena. Karta sveta je bolj medle sorte, vendar navdušijo raznotera okolja s številnimi destruktibilnimi objekti. Škoda, da nekoliko razočara neraznolikost in neraznovrstnost sovražnikov, ki se pretirano zanaša na uniformno izročilo in nasprotnike že kar dolgočasno ponavlja.
Po eni strani gre pri Eternal Mani res za primer cesarjevih novih oblačil, saj je špil po srcu dokaj tipična 2D japonska frpjka z vsemi običajnimi odlikami in pomanjkljivostmi zvrsti. A izvirnih elementov je ravno dovolj, da se izkušnja ne čuti postana, igra se zelo lepo, medtem ko izdelek preseneti z dokajšnjo globino bojevanja in ustvarjanja predmetov, simpatično zgodbo ter prisrčnimi liki. Luštno. Upajmo, da bo Koei zopet našel jajca v gatah in založil tudi drugi del, The Azoth of Destiny, ki je na Japonskem že zunaj, v ZDA pa pride koncem aprila.

Atelier Iris: Eternal Mana
Koei za playstation 2
objavljeno: Joker 153
april 2006

81

sorodni članki