Če bi se dobri dve leti tega ne pojavil Soul Calibur 2, bi marsikateri lastnik novodobnih konzol sploh ne vedel, kakšna fantastična orožarska 3D pretepačina je bil izvirnik za dreamcast. Ampak se je. In kot je bilo tedaj zaprmej, da je to bleščeč primerek svoje baže, je držalo, da bomo fasali nadaljevanje. Po eni strani je dotično sicer hendikepirano, saj so ga naredili le za playstation 2, medtem ko je bil SC2 namenjen še xboxu in kocki. Toda če si lastnik Vaderjevega opekača made by Sony, ki je kljub vsemu najštevilčnejši, si

Vročina, meglica, snežinke in cvetovi, ob zmagi pa udarni val. SmrK rekši, da je SC3 pretepaški Burnout. Mi prikimati.

lahko zopet poženeš mrščavico po koži, deroč se: "Welcome to the new stage of history!"
Ja, kralj se je vrnil in spet se lahko nadejamo sapojemajočih trkov kovine, ki spremljajo melodično izmenjavanje napadalnosti in želvarjenja, nenadnih, psihično uničujočih premorov ter neviht zamahov, kjer se nemirni, spon dvorazsežnosti odrešeni duši na vse pretege trudita pridobiti tisti dodatni centimeter, ki pomeni vso razliko med slavjem in pogubo. Težko je verjeti, da je vse to v bistvu na voljo že od '99, ko je ustaljeno konkurenco stresel Soul Calibur 1. A prave revolucije se ne dogajajo postopoma in vsevkupna popolnost je pustila bore malo prostora za dramatične izboljšave. Toliko bolj je zato treba ceniti dvojko, ki ji je uspelo genialnost izvirnika ohraniti domala nedotaknjeno, a ga je polepšala in vsebinsko oplemenitila. Gora briljantno uvedenih napadov in stavov se je kot potok staljenega zlata zlila v zaboj zakladov, zapolnila sleherno špranjo in paket odličnosti zapečatila v navidez nerazdružljivo celoto. In kam sedaj? Prostora za izdelavo nove epizode le na izboljševanju predhodnika je očividno zmanjkalo, zahod 128-bitne dobe in namenjenost le najmanj mišičasti konzoli, ki je že gostila prelepo dvojko, pa pomenita toliko težje stavljenje na ubijalsko podobo. Strah, da utegnemo slinave čekane zasaditi v tako močno rezino že videnega, da jo bomo na dolgi rok stežka prebavili celo največji fani, je bil na mestu. In kljub veliki navdušenosti (človek, novi Soul Calibur je prišel! Soul Calibur!!!) ob treznem razmisleku ni izginil niti po uzretju prvega predstavitvenega slinodražilnika.

S težavnejšim napadanjem s tal, trkom orožij in prejetimi nadgradnjami je Astaroth sila od sil. Tu je rdeč od jeze, ker ni zmagal na perfect.

A kaj je lepšega od spoznanja, da smo se v vlogi črnogledca vendarle ušteli! Namco se je situacije zavedel, odločno sedel za risalne mize in dramatično razdrl ter preoblikoval mnoge stalnice serije, s čimer je ustvaril zalogo prepotrebne svežine. Obrambeni odboji (guard impacti, po domače đi aji), zaščitni znak serije in katalizator divjih preobratov tempa, so se vrnili h koreninam enice in so sedaj spet štirje. Tako visoke kot nizke napade lahko kot njega dni odbijamo v obe smeri in dasi vzvratno pariranje prinaša večjo prednost za protinapad, frontalnega perfekten tajming zdaj nagradi z rdečim 'just impactom' (jaaa, đej aj!). Dotični sovraga

Metanje folka v brezno je spet vitalnega pomena. Tu so brezpreklicni šefi Astaroth, Nighty in Kilik. Slednji je sploh specialist za ring oute, saj nas lahko izbaci na več kot 40 načinov.

onesposobi še za dalj časa, v katerem se nam bodo napadi šteli kot prekinitve, kar lahko pelje v titanske preobrate. Prav tako nas po novem kot counterhit opeče sleherni napad, ki ga kasiramo med osemsmerno hojo kamorkoli razen naprej. S to zamislijo je pionirila že dvojka, a je ni izpeljala v celoti, kar je statistično preveč učinkovitemu hojo-želvarjenju dovolilo postati edini konkretni očitek epizodi. Težava je tako odpravljena, saj v postavljanju na idealno razdaljo nismo nič bolj omejeni, ne moremo pa cele dneve krožiti ob nasprotniku in pri tem tvegati le švoh krožni napad. Ključni ukazi, torej vodoravni, navpični zamah, brca in blok, so še tu - a sistem, ki je v SC2 ob primeru trka dajal subtilno prednost navpičnim zamahom pred horizontalami, se je po navdihu Segine mojstrovine umaknil bolj logični ureditvi, kjer močnejši šus ne glede na smer premaga slabotnejšega. Po novem so bojišča manjša, z več prepadi, kar nadzorovanje terena spet uveljavi kot močan element strategije, ki se je v prostranih arenah dvojke malce porazgubil. Dodatno ga popestrijo nizki in uničljivi zidovi ter dodelano zaletavanje obnje. Zadnja vidnejša sprememba je zakasnitev napadov, ki jih izvajamo neposredno s tal, kar sprva deluje omejujoče in celo spominja na okrutnost do črnogorcev iz železnopestničnega bratranca. Vendar novost sčasoma prepriča tudi največje protitekkenaše, saj brez vpeljave novih cenenosti iz borilnega sistema odstrani še zadnje kosce samoumevnosti ter jih nadomesti z dodatno strateškostjo. Ob vsem tem SC3 za novoprišleke teče vsaj tako gladko, intuitivno in prijazno kot prejšnja dela. Volk sit in koza hrenovka.

Čeprav je nastal v domači garaži, se vitez enakovredno kosa s stalnimi liki.