IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Spartan: Total Warrior
Spartan: Total Warrior

Sneti se izmenično raduje in vije roke v starodavnem obupu.

Spartan je tipičen primer, kako ena garjava ovca okuži čredo - oziroma kako petina slabo narejene igre pokvari užitek ob solidnem preostalniku. Niso redki trenutki, ko ta sekljačina s pomenljivim podimkom Total Warrior (jup, spod prstov The Creative Assemblyja, stvarnikov niza Total War) s svojimi krvavimi masovnimi bitkami preseže izrabljene Dynasty Warriorje in prav zablesti. Čeprav skozi ves špil nadzorujemo le en lik (DW jih tipično ponudi cel kup) in je nivo strategije strogo vzeto nižji kot v nekdaj zastavonošni Koeijevi seriji, saj nikomur ne poveljujemo in smo manj del neke smiselne bojiščne akcije, je užitek ob množičnem pokolu legij ancientnega Rima vsled enostavnega nadzora in hitrosti preprosto večji. Najpomembnejše je bržda to, da brezglavo mlatenje po knofih ne obrodi nikakršnih

Uletiš v ruljo in mlatiš kot pobesnel? Niti ne, zakaj sistem je še kar tehničen.
sadov. Sovražnikov, ki segajo od rimskih legij prek barbarov do skeletno-nemrtvih gravžev in jih je na zaslonu po več ducatov, je preveč in znajo dobro odbijati zamahe. Ko naletiš na postavljen ščit, si za nekaj trenutkov odprt, kar rokovnjači spretno izkoristijo. Zato je treba večino udarcev premisliti in tedaj, ko v koži pogumnega vojščaka Šparte pod posrednim vodstvom boga vojne Aresa ne švigaš naokoli, pridno držati gumb za blok, sicer ti kri kaj urno poji starogrško ravnico. Je res, da je drkanja knofov veliko, a premišljenega! Spopadi so tako dostikrat prav luštni: okrog tebe se gnete trideset grdavžev, vsepovsodi se odvijajo boji med sotrpinskimi Špartanci in trojico tvojih junaških pomagačev ter trenutno aktualnimi sovragi, ti pa zamahuješ, se umikaš tako, da imaš frej hrbet, kolješ z navadnimi, smrtonosnimi ter čarobnimi udarci, instantno usmrčuješ capine, ki tik pred smrtjo obležijo, iz loka, ki ga imaš vedno opasanega, izstreljuješ po eno strelico ali roje njih. Posebej kul so specialke in magičnosti, ki so dveh vrst - za enega sovražnika in za čiščenje gužve. Tu letijo glave po luftu, folk kameni, nakar ga razsuješ v gramoz, štalo delajo Ahilovi plameni ... Prefukkk! Res je, da je vrst sovražnikov nekam malo in da se jame akcija ponavljati, saj kljub temu, da vlagaš izkustvene točke (zdravje, mišice, coprništvo) in pridobiš nova orožja (dodaten meč, bojna macola, sulica), le v kratke, vsevdilj enake kombinacije navezuješ dva udarca ter greš v specialko, ko se nabere moč. Toda bojevalni sistem kot God of War ubira linijo med tehničnostjo in sveto preproščino. Spartan ni Ninja Gaiden, vendar je tepežkarsko naprednejši kot Dynasty Warriors, hkrati pa ohrani poudarek na klanju, saj puzle obdrži na minimumu in namesto tega za razgibanje forsira bljuvanje strelic iz balist ter prižiganje bomb. To bodo mnogi cenili, tako kot je Spartan zanimiv ob dejstvu, da masovnih pobijavščin ni dosti.

V ozadju žarek rimskega superorožja iz ojačanega Meduzinega signala. Dajmo se skupaj smejat.

Škoda zatorej, da užitek ob ne najbolj kompleksnem, a elegantnem in učinkovitem razčrevljanju pokvarijo dvomljive odločitve avtorjev, ki se jim vidi, da so na akcijskem področju mokri za ušesi. Celo pripombe čez butasto zgodbo, blede like (Špartanec niti imena nima), obupno glasovno podajanje (tod prebiva najbolj tečna poligonska babura vseh časov) in režanja vredno povezovanje starih Grkov z miroljubnimi dobričinami, ki jih nadvlada nacistično-vojnozvezdni fantazijski rimski Imperij, lahko dam na stran, kajti resnejše težave obilujejo. Najprej so tu dolge stopnje, ki se dostikrat krepko vlečejo. Nadzorne točke sicer so in po vsaki lahko pozicijo posnameš (ne vem sicer, zakaj je treba potem vedno nazaj v glavni meni), a pripetilo se bo, da boš v zadnjem delu ostal z malo ali skorajda nič energije, stebre z dodatnim življenjskim sokom pa si vsled ne baš nizke težavnosti že izkoristil oziroma te špil nazaj k njim ne spusti. Če tedaj nimaš pametno shranjenega položaja, bo joypad kaj lahko frčal skozi okno, saj opcije Restart Level

V igri ima recimo lik sulico in ščit, v sekvencah pa je potem gologlav in z mečem. Nespretno!
ni. Tudi shrani se pozicija tako, da moraš pred kakim obračunom po pet minut iskati dodatno energijo, saj se ta na kartico ne zapiše. Ker boš nekatere boje predvsem zaradi neprijetne kamere in čudnega vedenja tistih, ki jih moraš varovati (ko boš vahtal Arhimeda, te bo imelo, da bi ga razčetveril sam), ponavljal po dvajsetkrat, je to večja težava, kot si misliš. Vsake toliko časa se v tej kar dolgi in naporni igri pojavita čisto kretenska misija ali noro nespretno postavljen checkpoint, ki razsujeta tempo in uživancijo. Prisotni so hrošči: sovražniki se pojavljajo iz niča ali stojijo kot lipovi bogovi, nastopijo škripi v drugače dobri zvočni podlagi, ki veže sodobne ritme s starodavniškim petjem in inštrumenti ... In potem pridejo šefi. Vsi po vrsti so težki, kar je sicer prav, a ne na način, ki se, dokler ne pogruntaš finte (kar traja), zdi totalno nepravičen. Ko jih premagaš, pak ne čutiš ponosa, le olajšanje, da se ti ni treba več ukvarjati z njih cenenostjo.
Spartan je povečini soliden naslov, ki samo masovno klanje predstavi v najlepši luči od takrat, ko so bili Dynasty Warrios še sveži. A onih deset, dvajset odstotkov slabo in zoprno zamišljene vsebine pokvari vtis, kot če bi slasten giros zabelil z jedko Hidrino krvjo. Čakamo na obvezno nadaljevanje.

Spartan: Total Warrior
Sega za playstation 2, xbox, gamecube
objavljeno: Joker 149
december 2005

69