V tem delu poševnooke frpjske serije Shin Megami Tensei (znanem tudi kot Nocturne) prevzamemo vlogo mladega japonskega dijaka v današnjem Tokiu. Nič hudega sluteč jo s sošolci vandra v bolnišnico Šindžuku, a že na poti do tja ga prevzemajo čudne slutnje. In res se zgodi nekaj neverjetnega - 'Conception', spočetje. Svet, kakršnega je poznal, se za vedno spremeni, sam pa se preobrazi v demona, izbranega, da skupaj z drugimi oblikuje novo okolje. Če ne gre drugače ...

Slogovno dovršena podoba je slična igralnemu sistemu: deluje nekam znano, a jo krasijo številne samosvojosti.

Podobno kot zgodba se igralnost hitro poglobi. Naključni spopadi so sicer še vedno tečni, vendar potezni boj v njih zadobi nov pomen. Poteze namreč niso omejene na posameznega člana skupine, temveč se porazdelijo v vsaki rundi posebej, njihovo število pa se spremeni glede na uspešnost prejšnjih napadov. Poglejmo v praksi: v skupini imaš tri člane, torej dobiš v vsaki rundi na razpolago tri poteze. Za vsak zgrešen napad izgubiš eno ali več potez, dočim za vsak kritičen napad pridobiš pol poteze. Sistem deluje odlično, smisel pa je, da pri vsakem napadu odkriješ sovragovo šibko točko, ki jo nato pridoma izkoristiš za neizprosno mlatenje in si dodatno pridobiš kako potezo. Poleg glavnega lika lahko v bojih sodelujejo še tri pošasti, ki si jih prej prepričal, da se ti pridružijo. Da, tudi fani pokemončkov bodo prišli na svoj račun. Igra ti namreč ne ponudi vnaprej določenih oseb, ki bi se ti samodejno priključile, ko bi prišel do neke točke. Nasprotno, sam moraš pr

Takle zaslon je znan iz plejade poševnookih frpjev, vendar pa Shin Megami Tensei doda sebi lastne elemente.

epričati kanalje, ki so na voljo, da ti postanejo oprode - eni za denar, drugi za določene predmete, spet tretji zastavijo kako vprašanje. Posamezne demone lahko potem združiš in si tako pridobiš še močnejše in pametnejše zaveznike. Sistem omogoča igralcu popolno svobodo pri načrtovanju in marsikaterega veterana bo to razveselilo, dasiravno bo začetnikom zagrenilo življenje. Nasploh igra ni noben mačji kašelj in velikokrat (ampak VELIKOKRAT) boste zagledali napis Game Over. Recite mi mazohist, toda to je prava osvežitev v primerjavi s tipično moderno frpjko, ki je ostudno lahka. Tudi po grafični plati se Lucifer's Call razlikuje od kolegic. Sicer si ne zasluži nagrade za tehnično dovršenost, jo pa odlikuje zanimiva, stajliš grafika, ki je z melanholično in skrivnostno glasbo močno povezana z dogajanjem.
Zlodjevčev poziv je vsekakor prijetno presenečenje v poletni suši in vsi frp-veterani, ki niste na počitnicah, si le vzemite 40 do 50 ur za to zanimivo igro. Ne bo vam žal.