IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Killer 7
Killer 7

Case najde smisel življenja v mavrici psihedeličnih barv.

Od naslova, kot je Killer 7, se posloviš bodisi potem, ko si relativno zadovoljen, z občutkom, da si po dolgem času spet igral nekaj čisto unikatnega - bodisi že po uri nabijanja, malce jezen, še bolj pa zmeden, ker ti ni jasno, za kakšno zmene si zapravil prislužene goldinarje. Srednje poti ni; kjer je nekdo razočaran, je lahko drugi neznansko navdušen. Jaz sem bil precej, ker sem kul. Tako kot Killer 7.
Pravzaprav je stilistična zasnova tega špila tako nenavadna in drzna, da je lahko nastala le na Japonskem, kjer je zbiranje umazanih spodnjih hlačk malodane spoštljiv konjiček. K vsesplošni odpuljenosti so Capcomovci, verjetno med srebanjem prijetno toplega strojnega olja in šnofanjem sumljivega belega prahu, dodali tarantinovsko nasilni pristop k zgodbi in vse skupaj položili na osnovno ogrodje igranja, ki je svojem bistvu dokaj preprosta mešanica streljanja in reševanja pustolovskih ugankic. Kot na invalidni voziček priklenjeni Herman Smith oziroma ena od njegovih sedmih osebnosti (od tod naslov) se po šestih obsežnih lokacijah spuščaš v strelske boje proti teroristični organizaciji Heaven Smile. Ta nadzoruje hordo nevidnih prikazni, katere genocidiranje je spočetka težavno, saj ti špil ob tem, ko te katapultira v stilizirano okolico, kjer prevladujejo obrobljena (cel-shaded) grafika, odbiti konstrukti brez pravih tekstur in prelivajoče se, hladne barve, stvari ne razloži najbolje. A z učenjem na napakah se počasi seznaniš z mnogoterimi posebnostimi, med katerimi je poudarka vredno že omejeno gibanje. Izbranega pobijalca je moč premikati zgolj po vnaprej pripravljenih 'tirnicah', pri čemer odločaš le o smeri pojanja naprej-nazaj in o napredovanju na 'križiščih'. Morda se sliši pretirano nesvobodno, vendar sistem igralca precej razbremeni in je, skupaj s karto, poglavitni faktor, da pri lutanju po minimalističnih sobah, kjer je kamera vselej nepremična, ne izgubiš orientacije. Podobno preprosto, četudi dosti bolj navadno, je božanje sprožilnikov. S pritiskom na R1 se pogled iz tretje preseli v prvo persono in takrat v starodavnem slogu Virtua Copa na muho loviš približujoče se smeškote. Ciljanje zna biti zaradi nemirne roke strelcev kar zajebana reč, tudi ker se zdi, da igra čestokrat površno upošteva perfektne zadetke. Takisto je veliko odvisno od izbranega morilca. Mask de Smith recimo z granato naredi celo štalo, vendar z njim povsem odpade lov na šibke točke monstrumov, dočim je metalec nožev Kevin Smith idealna izbira, če si želiš natančnosti na račun surove moči. Ostrostrelstvo je smiselno še zaradi količine krvi, ki se sprosti ob crkotu, saj s slednjo bildaš svoje varovance. Na ta način pridobljene nove sposobnosti takisto trošijo eno obliko rdeče tekočine. K razgibanosti doprinesejo še pustolovske zagonetke, ki se v grobem delijo na uporabo posebne veščine posameznega lika (Coyote odklepa ključavnice, mali Con je hiter kot raketa, Garcian je zadolžen za oživljanje tovarišev ...) in nabiranje predmetov ter njihovo pravilno uporabo na kasnejši lokaciji.
Če igro takole učiteljsko razseciraš na prafaktorje, končna slika niti ni navdušujoča. Kljub rednemu osveževanju kompleta sovragov streljanje skozi solidno dolgo izkušnjo ne napreduje baš dosti, medtem ko so šefi zanimivejši kot liki v sklopu interesantne, politično obarvane noir-zgodbe, kot da bi v boju proti njim doživljal vrhunce. Na PS2 rahlo najeda pretirano včitavanje med prehodi in občasen padec števila sličic na sekundo, pustolovska zapuščina pa je v redu, a malokrat navdušujoč dodatek. Ocena zatorej ne more biti vrhunska, saj čista mojstrovina Killer 7 ni. Vendar čarobnost ne leži v odličnosti posameznih elementov, marveč v tem, kako pravilno odmerjeni so in kako neločljivo celoto tvorijo. Sočen jezik, ščepec seksa, poudarjena nasilnost in rdeča nit, v kateri bo pozorni igralec našel kupček poklonov pop kulturi - mešanica vsega je tisto, kar prižge iskrico samosvojosti, ki tako manjka dandanašnjim, s štampiljko izdelanim igram. Dočim vse to prekriva tako opevana bizarnost. Ko boste napredovali z likom, ki pregrade uničuje s špricanjem krvi, ali z na štriku visečo, sadomazo nindžo, boste dojeli, da takih reči drugje kot v Killer 7 ne morete početi. Ne da to pri masovni publiki kaj velja, pri enem ali dvema pa še vedno, ne?

Killer 7
Capcom za playstation 2, gamecube
objavljeno: Joker 145
avgust 2005

80