IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Destroy All Humans!
Destroy All Humans!

Protagonista: zli vesoljec Sneti in njegova analna sonda.

Pzztk bzzztk frzztk! Skrijte svoje hčerke (in za vsak slučaj sinove, nikoli ne vem, kaj me prime), pripravite obrambno nuklearno orožje ter stlačite si v danke izjemno veliko plute. Sem namreč zli vesoljec in prihajam nad vas z analno sondo, od katere daljinske vstavitve vas bo tako zabolela butara, da vam jo bo z okusno hrskavim zvokom kratkomalo razneslo. Potem bom pobasal vaše bednebedne možgančke, kar je itak alfa in omega (ha, ha, ZF-fizikalna referenca, ha, ha ... okej, ne dojamete, nima veze) mojega obiska na vašem zabačenem planetu, od koder z mvahaha-zlobnim šefom potrebujeva čimveč človeške DNK, pred stoletji nabite z našo lastno, in skliznil nazaj v medzvezdno črnino, kavsat tentaklasta zmeneta. Vam rečem: če nisi bil zlobnojezni vesoljec, nisi živel!

Vesoljnik lahko poleti, kar je koristno, če domorodci grozijo, da vas bodo preplavili. Ščit se drugače obnavlja kot v Halu.

To trditev lahko podprem z več argumenti. Prvič, imam fejst večjo glavo od vseh ljudakov, kar pomeni, da lahko pri pisanju tega besedila za vas, opičnjake, uporabljam napredne slovnične karafeke in tako izpadem jako kul. Drugič, ko v tretji perspektivi tekam okoli, streljam iz raznoterih superiornih orožij, med katerimi prednjačita omenjena daljinska analna sonda in plazemski upepelnjevalnik, med prebivalstvom nastane taka panika, kot bi se, ne vem, trapasto, bali smrti. Smrt je pa ja kul, poglejte, koliko je je in koliko je imam na zalogi, hihi. Tretjič, nisem le peške, temveč se lahko vkrcam v mini leteči krožnik, nakar frč

Veseloigerno uničenje, ki ga pričarate s preprosto vodljivim letečim talarjem, je lahko odlična protiutež bednemu vsakdanu.
im kakih dvajset metrov nad tlemi in z žarkom krute smerti radiram folk, hiše, skednje, tanke, drevesa ... In četrtič, imam kar veliko svobodo tega, kam se lahko odpravim. Moj šef, ki v orbiti vedno preveč sedi za računalnikom, pravi, da je moje skakanje po modrem planetu slično nekemu tukajšnjemu elektronsko-zabavnjaškemu produktu, ki se mu reče Grand Theft Auto. Vehementno sicer zanikam, da bi se dalo moje iz nebes odobreno početje primerjati z videoigrico, in se ob tem počutim tako užaljenega, da kojci vstavim anal probe nadaljnjim stotim policajem ter vojakom, ki mi nažirajo. No, je pa res, da neka podobnost ipak obstaja: tako kot v GTA lahko namreč prosto izbiram misije, ki so trenutno na voljo, če v 3D svetu pohodim njihov sprožilnik. Če bi si s svojimi nepredstavljivo naprednimi možgani hologramsko predstavljal, da je moje početje virtualno, bi dejansko lahko videl mnogo vzporednic s tem slavnim Grand Theft Autom. S tem, da je humor v tejle moji strelski avanturici precej bolj izpostavljen in temelji tako na smešnih učinkih ljudi, ki se risankasto (ej, Cartoon Network je že zdavnaj postal galaktična mreža, samo vi ne veste!) držijo na rit in jim v zelenem oblačku ščiša razgoni glavo, kot na inteligentno satiričnem pristopu do vsega človeškega, zlasti ameriškega, od pokvarjenih politikov prek debilnih redneckov in zatiranih krav do vsesplošne človeške naivnosti ter neumnosti. Ker je to zadnjo povest razumelo natanko 0,1 % bralcev, to pomeni, da imam prav. QED.

Tipičen pogovor krave in aliena, ki zna prodreti v njene misli. Prva: "Muuu!" Drugi: "Kako pesniško ino globoko!"

Hkrati pa je res, da ob vsem tem izvrstnem humorju in nasploh luštnem nažiganju + lutanju moje aktivne počitnice na Zemlji niso uživantske, kot bi lahko bile. Koncepti številnih nalog, ki jih dobim, se pretirano ponavljajo, med njimi kljub mešanju slogov tako kot v GTA ni nobenih snemalnih ali nadaljevalnih točk (ta moj šef res obvlada igre. Mu moram zrihtati eno tentaklasto zmene, pri Plutonu!), vsega skupaj pa je, če ravno ne grem streljat čisto

Grafično se DAH kar precej razlikuje od San Andreasa, vendar je krep nasprotnikov na moč sličen: oni prihajajo, ti streljaš.
vsakega primitivca, konec v dobrih desetih urah. Od česar itak dosti odpade na ponavljanje, prav tako pa ne morem recimo na cesti suniti avtomobila in se prek številnih zgaženih trupel odpeljati v neznano. Navzlic dodatnim možnostim, kot je prevzemanje oblike civiliziranih šimpanzov za tihotapljenje v njihovo sredino, neka vseobsegajoča, nadmočno raznolika odprava to res ni, in v bistvu bom nanjo precej hitro pozabil, takoj ko jo bom dal skozi. Razen če si bom namesto medzvezdnih stvorov nemara privoščil kako zemeljsko samico. Ali samca. Sodeč po njihovem vreščeče-bežalnem obnašanju, ko režeč se in s falusnim vaporizatorjem uletim na ulico, oboji nimajo kaj dosti na podstrešju, zato jih bom pač izkoristil za mesene užitke. Celo dolgotrajno življenje zlega vesoljca, obdelanega z mutirano DNK, je namreč v primerjavi z mogočnostjo in večnostjo vsemirja patetično kratko, zato moram izkoristiti vsak trenutek. Krrrtzk!

Destroy All Humans!
THQ za playstation 2, xbox
objavljeno: Joker 145
avgust 2005

76