Težko je biti pretepaški navdušenec in ne zašvicati ko prase ob najavi slehernega novega Tekkena. Saga je preprosto preveč priljubljena, da ne bi vsakdo, ki je v zadnjih desetih letih tu in tam primazal navidezno klofuto, ne imel vsaj enega lepega spomina iz kakega njenega dela. Spomnimo se Kingovih mnogozlomov vsemogočega udovja, Paulove 'OOOA' fist -> pol energije manj in še ducatov značilnih karafek, ki so postali pretepaška klasika. In kako ne bi, če je Tekken zaznamoval vsa ključna obdobja prvega plejštacijona in z vsako inkarnacijo ost predstavitvene ter igralne odličnosti postavil stopničko više - ne le za dnevnosobno tepežkanje, temveč za igre nasploh. Zlasti trojka je bila z bogastvom novih borilnih slogov, uporabo različnih stavov, za svoje čase noro podobo in dodobra prenovljeno 3D igralnostjo tak biser, da je celo par let kasneje postala osrednja tarča PCjašev, oboroženih z emulatorji.

K spektakularnosti veliko pripomore dinamična kamera, ki se pri mnogih napadih kar sama za trenutek zelo približa akciji.

Pričakovanja za naslednje epizode na novem rodu konzol so bila zato nadvse močna. A v želji po novi vsebini preradi pozabimo, da je celo za najstarejše mačke v biznisu nemogoče ustvariti svežo igro, v kateri bi iz prve klapalo vse tako, kot mora. Tako smo ob izidu Tekken Taga mnogi zmajevali z glavo, saj smo pričakovali meganapredek, dobili pa le najvišjo evolucijo že ustvarjenega sistema. In čeprav je bila potem štirica ob prihodu zavoljo vseh lepih novosti upravičeno toplo sprejeta (J106, 90), smo posledice prehoda na močno prenovljen sistem bojevanja občutili šele kasneje, ko so izkušene nindže začele zlorabljati luknje v mladem, masovno še nepreizkušenem mehanizmu. Tedaj se je struktura igre začela sesedati pod težo lastnih inovacij, ki so enostavno preveč vplivale na sistem bojevanja. Milimetrsko ocenjevanje razdalje in skorajda boksarsko iskanje prave otvoritve, od nekdaj glavna aduta naprednejše igre Tekkena, sta padla v senco besnega butanja ob stene, divjega in nenadzorovanega stopanja vstran ter napadanja izključno z najcenenejšim žokanjem, ki si se mu s stepanjem težko izognil. Celo dolgoletni zapriseženci so začeli obupavati in ugled nekoč spoštovane serije je začel strmo u

Resnične poteze so ustvarili s posnemanjem pravih mojstrov, nakar so jih dopolnili z enako vrhunsko animiranimi izmišljenimi gibi.

padati. In čeprav vemo, da prvi del novih ali radikalno prenovljenih serij nikoli ni popoln, je bilo trepetanja pred petico, ki nadaljuje v štirici začeto delo, nemalo. Je torej Namcu uspelo Tekkenu povrniti delno izgubljeno priljubljenost? Bo Hrabri mišek rešil svet pred polento? (Boš že ENKRAT KONČAL ta preklemani uvod?! -Sneti)
K sreči so odgovori v glavnem pritrdilni, vključno z mojo otvoritvijo. Da imamo opravka z nečem velikim, pove že epohalna, triminutna začetna sekvenca, ki nas ob sicer trendovski, a mojstrsko vkomponirani glasbi fajtersko tako naspidira, da bi se takoj znesli nad nečim. Nato nam zaigra srce ob pogledu na razpredelnico likov, saj je borcev, ko skozi zaporedno obračanje naposled odklenemo vse, nič manj kot trideset. Seveda ima vsak svojo pripoved in mojstrsko animiran zaključni filmček. Ker so avtorji modro dojeli, da ukinjanje samosvojih fajterjev brez razloga ni kul in zgolj jezi dolgotrajne igralce, so v nabor vključili vseh dvajset oseb iz štirice (antipatični Combot je končno Mokujin) in poleg dveh docela novih poskrbeli za povratek osmih znancev, s čimer so pokrili prav vse stile, ki so se kdaj pojavili v seriji. Vrnili so se Jack (Jack-5), Jin iz trojke (Devil Jin), Jun (štorijalno njena nečakinja Asuka), Roger, Ganryu, Anna, Baek in starec, ki je pri spletni globalizaciji slenga bržkone potegnil najkrajšo: Wang. Ne le, da je kvantiteta zadovoljena kot še nikoli, saj je objektivno samosvojih likov celo več kot v Tagu; vse dosedanje tepežkače dopolnjuje paleta novih napadov, ki povečini zapolnijo natanko to, kar jim je manjkalo, poleg tega pa je veliko takih, ki so jim lepo obnovili animacijo starih potez. Bruce je še bolj muay thaijevski, Kuma in Roger sta še bolj živalska, Jack pa je končno videti kot prava dvotonska ubijalska konzerva, ki s slehernim udarcem trese Posočje. Odlična sta tudi nova lika (kot rečeno, Asuka je bolj Jun kot frišna). Raven je hud črnski nindža z zunanjostjo Wesleyja Snipesa v vlogi Blada, ki blesti v hitrem pokrivanju velikih razdalj in je poln prevar ter trikov sad-me-ima, sad-me-nema. Feng Wei pa je razbacan, vendar gibčen kempo borec, ki širino dvodelne omare uporablja za eksplozivne in izjemno boleče napade z rameni.

Kot pravi nindža je Raven najnevarnejši tedaj, ko je najmanj videti tak. Ne napadajte ga v hrbet brez dobrega načrta!