IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » Shadow of Rome
Shadow of Rome

Rektalno brutalen ni Brut, temveč Sneti, znan kot analbrutal.

Včasih, ampak res včasih se zgodi nekaj čudnega. Dobro vem, da si nek špil ne zasluži res visoke ocene, saj ima težave, ki bodo pri preveč mnogih ljudeh povzročile napade kolere, koprivnice in kakice. A kljub temu si ne morem kaj, da ne bi začutil njegove čarobnosti, in ga ne morem nehati igrati, dokler ga ne obrnem. Primer: Shadow of Rome.

Že opravljene bitke lahko preigravaš znova in znova ter izboljšuješ rezultat, za kar dobivaš dobrote.
Senca Rima je novi projekt Onimushinega dizajnerja Keidžija Inafuneja, zastavljen jako zanimivo: tričetrt kot besna klavščina v gladiatorskem ringu, četrt kot skrivalniščina. Za prve poskrbi gladiator, bivši centurion Agrippa, za druge mladi, blontni Cezarjev nečak Oktavijan. Oba je pretresel Cezarjev umor, zlasti Agrippo, ki so mu za dejanje vsled političnih spletk obtožili očeta in mu ubili mater. Zdaj mora zmagati na gladiatorskih igrah, katerih zmagovalec bo imel 'čast' fentati Cezarjevega kvazi morilca, saj je to edina pot, da pride do njega. Medtem se Oktavijan s prihuljenostjo trudi priti do dokazov, da Agrippin oče ni kriv. Reči moram, da je Capcomovo videnje dogodkov v starem Rimu prav zabavno: drži sicer, da ima dogajanje logične luknje velikosti Hanibalovega slona in da malce animejski slog, v katerem liki debatirajo, mestoma izpade prisiljeno. A vendarle ima zaplet dovolj soli in so liki zadosti simpatični, da se te dotaknejo, medtem ko sekvence, tako v predpripravljeni kot pogonski obleki, obilujejo. Prou fajn.

Agrippine in Oktavijanove stopnje so strogo ločene in likov ne moreš izbirati. Logično, saj bi se s prvim težko kam splazil.
Po eni strani je seveda res, da zna izdelek, ki na dokaj oster način zmeša dva tako različna žanra, zadovoljiti nikogar. Toda SoR uspe delovati. Temelj so Agrippine sekcije, ki si dejansko zaslužijo naziv klavščina. Naš mišičnjak se bojuje bodisi s pestmi, bodisi s številnimi hladnimi orožji različnih moči, teže in dometov, od mečev in bodal prek buzdovanov do helebard, sulic, lokov, sodov olja, ki ga je moč zažgati, ščitov in še ducata krepel. Sistem je nespregledljivo Onimushin in temelji na bloku, udarcu z levo in desno roko, ki mu lahko prilagajaš silo, ter jemanju sovraga v vidni črti na muho. Tehničnost je na nivoju; orožja se trošijo in dokaj hitro razpadejo, dočim lahko sicer mlatiš v tri krasne in boš včasih uspešen, a brez znanja in priprave boš kmalu narezana salama. Vendar to zlasti velja za nasprotnike. Agrippa lahko zgolj umre, zato pa sovragi pod zamahi izgubljajo ude (roko lahko nato pobereš in modela premlatiš z njo), glave in polovice teles, pri čemer kri obilno brizga in moči tla. Takisto gladiatorji crkujejo v plamenih, tlačijo jih ogromne preše in še kaj bi se našlo. Bolj ko si neizprosen in več usmrtitev kot izvedeš (poteze imajo lastna imena, recimo Sadist's Utopia, Disarmed in Juicy Tomato, ko komu razbiješ čefaro), več aplavzov žanješ pri krvoželjni publiki, nakar ti kak gledalec v ring zabriše hudo rezilo ali kos hrane, ki jo kot žival na brzino požvečiš. Boji niso umerjeni le na to, da uletiš in vse pobiješ, marveč so izpeljani v več variantah, med katerimi je najti rušenje kipov v moštvu in norenje s kočijo. Razgibanost je odlična, čeprav proti koncu zmanjka zamisli.

Sicer je malo hecno, da se nasprotniki najpogosteje ne zadevajo med sabo, a potem bi bilo vse skupaj prelahko.
Oktavijan je manj impresiven, četudi soliden. Njegove skrivalnice, ki rabijo kot dobrodošel oddih od pobijanja, ki bi sicer verjetno postalo enolično (pristop je zopet Onimushin, s tem, da so tam puzle), bazirajo na tem, da ostane tih in neugledan, kar doseže s sklonjenim tihotapljenjem, mlatenjem sovragov od zadaj po buči ali njih davljenjem z vrvjo, preoblačenjem (v babo, saj ima takooo nežen frisek!), postavljanjem bananinih olupkov, da zasledovalcem spodrsne ... V bistvu je skrivalni del zastavljen kot avantura, saj se zanaša na to, da na pravem mestu uporabiš pravi predmet, kar združiš s spretnostjo premikanja - in voila! Zanimivo je, da ima veliko situacij po več rešitev, in pohvalno, da so nadaljevalne točke razporejene nezateženo. Moti pa, da je vse skupaj neživljenjsko in da te špil stalno spominja, da je le igra. Stražarstvo in služničad se kot trop neinteligentnih lutk vedno gibljeta po vnaprej določenih poteh oziroma stojita v kakem kotu in ne trzata, če te odkrijejo, se nekam skriješ in vse se vrne v staro stanje, in podobno. In tudi masakratorski Agrippin del ima probleme. Te je najti v kameri, ki se sitno postavlja tako, da ti kak velikan obvezno prekrije pogled na dogajanje, in v umetni pameti. Špil glede na svojo kodo pogosto seže predaleč in predvsem misije, ko moraš v druščini razbijati sovragove kipe, so svinjsko naporne in nepoštene, ker so tvoji sotrpini tako prekleto debilni in ne znajo storiti ničesar, kar ni skriptano. Tudi sistem merjenja ima težave in impresivno dizajniranim šefom navkljub ne bodeš malokrat penil, ko bo Agrippa na muho vzel vse drugo kot tečno ognjevito lokostrelko, ki skače po stebrih.
A vseeno - za slehrni trenutek sitnobe sta tu dva briljantnosti. Izvirnih domislic je ničkoliko, špil se nenehoma trudi s presenečenji, bodisi štorijalnimi, bodisi igralnimi, in ko pobiješ vse kanalje ter si prislužiš oglušujoče navijanje občinstva, se v bistvu res počutiš kot zmagovalec. Toda le po sili razmer, kajti igra, narejena s toliko srca, ne more biti namenjena tistim, ki ga nimajo ...

Shadow of Rome
Capcom za playstation 2
objavljeno: Joker 140
marec 2005

80