IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 2 » The Third Age
The Third Age

Sneti the White novo pripoved iz frišnega pogleda obelodani.

Vem, da iz hobitonskega robidovja zdaj sliši tale mantra se: o moj Sauron, o moj Sauron, ne še en Gospodar, o moj Sauron, le tega ne, zgolj tega ne! Ali straši se ne, prijatelj. Pipo kadeč, zdravilno zel žvečeč ti namreč povem

Filmsko licenco so zopet odlično izkoristili, saj igri manka vzdušja in spektakla ni mogoče očitati. Škoda, da gre to na račun globine in vsebine!
zgodbo, ki se ne tiče toliko mene, Gandalfa, in mojih kompanjonov Froda, Aragorna, Legolasa, Gimlija ter onih dveh kosmatonožnih tesel, kot odprave, ki je šla na pot za nami. Tik za nami, ako smem pripomniti. Papige. Khm, kakorkoli, sestavljena je bila tale odprava iz novotarijskih pojav, čeprav nobene take, ki je v Srednjem svetu kot bralec mojih zapiskov še nisi bil srečal ali bi je ne pričakoval. Vodil je skupino Berethor, ljudski kapetan iz Gondorja, čist in čislan bojevnik, ki je iskal Boromirja, Bratovščinega ... recimo mu spodletelega zaščitnika. On je bil osrednji lik te nove avanture, ki je ni bilo v mojih izvirnih zapiskih, imenovanih The Lord of the Rings, niti v Silmarilionu, niti nikjer drugje, zakaj nastala je bila docela nanovo. Berethorju so se pridružili vzvišena vilinka Idrial, godrnjajoči škrat Hadhod, lokostrelec Elegost in še en bojevnik, poveljnik rohanske kraljeve straže Eadoen. Nova druščina se je torej odpravila po naših sledeh in Boromir gor ali dol, dogodki so jo povlekli v vrtinec, ki se je lahko končal samo na en način, ki ga že poznaš. Doba ljudi je pač neogibna in Sauron ne more biti zmagovalec. Čeprav bi ga potem s Sarumanom v krčmi Pri nagem ajdu prav fino biksala, njehehehe.

Na E3ju sem spoznal producenta igre, ki je sodeloval tudi pri stvarjenju Final Fantasy 7. Podobnost ni naključna.
Poglavitna sprememba glede na mojo staro grupico - mojbog, če se spomnim, kako fino smo se ob tabornih ognjih hecali in se potem potni zavlekli v raševino, da so ven kukala le še poraščena stopala, nakar smo se hihitajoč pomenkovali o tem, kaj bi v temnih sobanah počeli z golimi orki ter goblini ... ups, a sem to rekel naglas? - je bil način, kako se je ta frišna druščina lotila Sauronovih kanalj. Namesto da bi po njih akciozno udrihala ali s poveljniškega sedeža vzvišeno širnim armadam zapovedovala, je dokaj nenavaden način ubrala. V starih spisih je ta poznan pod nazivom 'frp' (sam bi sicer mislil, da to pomeni 'fini rohanski povšter', ker sem pač star in betežen) in zapoveduje, da mora druščina, ko se zaplete v boj - drugače lahko prosto hlamudra po,

Navkljub gromozanskosti in groznosti pošastkov so boji velikovečinoma rutinski. Itak napredujete v stopnji skoraj po vsakem.
um, 3D (sem to prav rekel?) svetu - stati na eni strani ekrana, nasprotniki pa na drugi. Dobro, ne vedno, zakaj prisostoval sem bojem, kjer so bili naši prijateljčki obkroženi. A v glavnem je bilo tako. Izmenično so se potem junacje in kanalje udarjale, puščičile, obmetavale z uroki, lokale napitke in podobno, dokler ni ena stran podlegla. Zmagovalci so pokasirali predmetovje in izkušnje, s katerimi so nadgradili temeljne statistike (moč, hitrost, gibčnost, bla bla), medtem ko so se posebne veščine razvijale z rabo med bojevanjem. Posebej izvirni pri tem nikakor niso bili, saj je pot, za katero so se odločili, huronsko spominjala na pripetljaje smešnočupnih oseb iz povsem druge dimenzije, ki so ji, če se moja stara betica ne moti, rekli Final Fantasy (glupog li imena). Saj sem rekel, papige. Toda v redu, v Srednjem svetu česa takega res še ni bilo in najbrž plagiata veliko spremljevalcev njihovih dogodivščin sploh opazilo ne bi.
Vidiš, prijatelj moj, Berethor in kompanija so bili namreč zviti baštardje: gloriozno slavo originalnega teksta o Edinem so skušali preseči tako, da so pripoved o svojem prebijanju od Eregiona prek Morije in Rohana do Helm's Deepa ter nato Mordorja podali na ultimativno preprost način, da bi tako dosegli kar največje število ljudi, um, bitij. (Prisežem, da so se obnašali tako, kot bi jim za njihovo pergamentno nakladanje kdo plačeval po dvanajst jurjev za komad). Kot, no, literat, če se morem neskromno izraziti, lahko rečem, da je tekst, ki so ga spisali po končani avanturi, nepesniški in nenavdanjen in ne seže do gležnjev izvirni pripovedi o Gospodarju prstanov. Res je, da se luštno, včasih izvirno meša s tem neprekosljivim izvirnikom in da je tak pogled iz drugega zornega kota zanimiv. Vendar pa manjka kakršnakoli nadgradnja, nek večji, širši pogled, ki bi dopolnil dokaj banalno nakladanje o dežurnem sekljanju orkov. In tudi to ni bilo ravno tako vznemirljivo, da bi, prijatelj, kdorkoli v luft skakal. Saj ne rečem, mestoma sem se ob pripovedi zabaval, v glavnem tistih enkrat ali dvakrat, ko sem videl, kako so frajerji umrli, bvahahaha.

Tipična potezna frpjska postavitev, z eno druščino na eni in drugo na drugi strani. Vrstni red je desno zgoraj.
Ampak ne glede na ovire, ki jih itak ni bilo kaj dosti in si jih že vse videl (kako izviren je pa lahko Srednji svet?), so se prišleki skozi pustolovščino, ki jim je pobrala okrog trideset ur, prebili nenavadno zlahka. Ne glede na to, kdo ali kaj jim na pot stopivši, vse so pobili iz prve, z minimalno količino ali sploh nič priprave, strateškega načrtovanja, truda. Sovražniki so bili nesposobni videti in izkoriščati šibke točke druščine, medtem ko so liki za stopnjo napredovali praktično po vsakem boju. To je prispevalo k vizuelno vznemirljivi in za kompletnega začetnika v redu, a za kogarkoli s trohico izkušenj ali želje po izzivu mlačni ter rutinski prigodi. Nič čudnega, da je Sauron pušnil.
Greva zdaj v Nagega ajda? Poznam tam namreč enega mičnega submisivnega trola ...

The Third Age
Electronic Arts za playstation 2, xbox, gamecube
objavljeno: Joker 137
december 2004

68