Kaj vse ni bilo izusteno glede futuristične prvoosebne streljačine Killzone - najnaprednejša umetna pamet tostran aiba, nadmočna kinematografičnost, izjemna igralnost, fantastična podoba, povsem nov pristop k žanru ... Izraz 'Halo killer' se je špila vsled nuje po tovrstni ubijalski igri za PS2 oprijel v najzgodnejši fazi razvoja in zavoljo neumornega hvalisanja pretkanega Sonyja in nizozemskega razvijalca Guerilla, kar je prispevalo k plasiranju naslova v najbolj branih (OPM, PSM, Gamespot ...) ter spoštovanih (Edge) medijih, se je razvilo pričakovanje, ki se je lahko merilo s San Andreasom, Halom 2, Snake Eaterjem. A neosnovana lastna hvala je cena mala, s čimer se bo strinjal vsak, ki je igral Guerillin nedavni Shellshock (J134, 49).

Na slikah je Killzone videti jako spodoben, vendar v gibanju iluzija razpade kot sočna strjenka na puščavskem soncu.

Pogojno zanimiva štorija, podana skozi impresivne sekvence, se plete okrog helgastov, nekdaj ljudekov, ki so se na tujem planetu biološko spremenili in zdaj ogrožajo obstoj tazaresnih ljudi. Kot pripadnik slednjih (na strani zlobcev se bodete borili ne) se udeležite bojev na svetu Vekta, kjer si skušajo tujci priboriti odskočno desko za naskoke na druge kolonije in, sčasoma, Zemljo. Helgasti so ena bolj kul zadev v Killzone: s svojimi plinskimi maskami, rdečimi bojnimi naočniki in kovinsko-usnjenimi uniformami so videti kot križanci med jurišniki iz Vojne zvezd ter naciji (in vojaki iz Half-Life 2, a ne dlakocepimo). Žal pa niti pripoved, niti sovrag ne dosežeta polnega potenciala. V primerjavi z epskim Halom in njegovimi alienskimi covenanti dobro orisanega ozadja ter motivov helgasti ostanejo na nivoju dežurnih negativcev, ki se vojskujejo za lebensraum. Prav tako se ni moč poistovetiti s svojimi liki ali spoštovati oziroma razumeti nasprotnikovih, saj je vse tako klišejsko, da se ti zdi, da bereš pogrošen ZF-roman iz petdesetih.
Ampak v redu, važno je, da se dobro strelja, ka-li? No, se ne. V nasprotju z obljubami je Področje uboja (sic) čisto klasična, po ničemer pretresljiva ali prelomna nažigačina. Nivoji, sprva sestavljeni iz mestnih ruševin, ki se kasneje prevesijo v džunglo, zasnežene gore in notranjost nadzornih središč, so premočrtni in zaradi enoličnih, nevznemirljivih obračunov ne navdušijo. Čeprav je puščavniška kampanja razumno dolga, več kot petnajst ur, jo tvorijo ene in iste sorte boji, v katerih stojiš ali se malo gibaš levo ter desno, po možnosti s kako oviro med sabo in sovražniki, in nažigaš po uletavajočih / kampirajočih helgastih. Ti so absolutno preveč uporabljeni in nenehno enaki, saj poznajo minimalne variacije glede na tip orožja. Velikovečinoma se boste spopadali s prašinarji, ki vihtijo strojnico, že manj je mitraljezcev, dočim so pripadniki posebnih sil, opremljeni z boljšimi rešetali ali bazuko, častniki ter oklepniki precej bele vrane. Takisto je neimpresivna njihova umetna pamet. Znajo se prerazporejati in premikati med streljanjem, a vse skupaj deluje bolj skriptano kot ne. Nevarnost predstavlja le sila njihovih izstrelkov, ki vas kljub obnavljajoči se energiji (hm, le kje so pobrali to?) krepa z dvema ali tremi zadetki. Zaradi tega in ker število sličic na sekundo v večjih bojih (četudi kanalje uletavajo največ v grupah po šest) in na širših območjih pogosto odurno pade ne glede na izbiro načina PAL ali NTSC, kar onemogoči gladko gibanje ter natančno merjenje, je tolikanj bolj zoprno, kako dostikrat so nadzorne točke razporejene z ništrcem posluha za zvezno odvijanje in tempo. Ena sama napaka in ponavljali boste ducatkrat ponavljano, kar ob manku pravega izziva in inteligentnih nasprotnikov ne prispeva k zabavnosti.

Igabiba.joker.si trži zbirateljsko verzijo z dodatnim DVDjem za isto ceno. Če boste že kupovali Killzone, nabavite to inačico.

Tudi orožja niso pretresljiva (puška si niti pod razno ne zasluži velike začetnice, strojnica je zoprno švoh in nenatančna, le snajperica upraviči sloves), poškodbeni model je temeljen, fizikalni takenako, UI zavezniških bojevnikov, ki jih itak ne morete nadzorovati, je na psu, imunost na hrošče ni popolna. Še najbolj privlačna je možnost določanja likov za opravljanje večine misij. Četverica jih je: specialist za težka orožja Rico, specialec Hakha, dobričina Templar in ašašinka Luger. Te osebe imajo grobo zarisane odnose (Templar + Luger, to je lepi par), vendar jih zgodbovna podlaga žal ne razvije. Izbira do neke mere vpliva na način igranja: Luger ima recimo toplotni vizor in polavtomatsko orožje ter se lahko splazi na nekatere kraje, kamor drugi ne morejo, Rico pa ima več energije in vlači s sabo mogočen mitraljez. Na par mestih se cilji v nalogi spremenijo glede na to, koga ste izbrali, kar zna sprožiti željo po vnovičnem igranju. Če se vam ne bo vse skupaj zaradi naštetih težav že priskutilo, kar je visoko verjetno.
Ker smo v dobi interneta, je vdelan večigralski način, bodisi za dva špilavca na eni drkalici, bodisi s spletno povezavo za največ 16 sodelujočih. Solo in team deathmatch sta standard, v poklonu PCjevim streljankam pa so tu še domination (boj za nadzorne točke, posejane širom karte), assault (izpolnjevanje nalog - en tim napada, drugi brani), defend & destroy (podobno assaultu, le da obe moštvi nekaj branita) in supply drop (varianta CTFja). Botov tu ni, prisotni so le na razdeljenem ekranu. Raznolikosti je dovolj, všečno je napredovanje v činih glede na točke in razmerje med uboji ter

Pinjau pinjau pinjau! Plameni predstavljajo prdce ne pol-, marveč lipovobožjih soldatov, ki se umaknili niso. Tipično.

smrtmi, zamik (lag) na standardnem megabitnem ADSLju ni bil problem. So pa še bolj kot v kampanji motili nenadni upadi hitrosti izrisovanja. Prav tako ni vozil, medtem ko odsotnost skoka in nekam leno premikanje pomenita manko pravega adrenalina. No, vse vštevši je MP edini pravi razlog za nakup špila in za to, da ocena ni v rangu petdesetice.
Killzone je vse prej kot ubijalec Hala in prvoosebna strelska revolucija. Če vas res neizmerno ne vzburjata nalinijsko udejstvovanje in kroglično posiljevanje nikogar drugega kot nacijevskih stormtrooperjev, ostanite pri TimeSplitterjih, preselite se na xbox oziroma PC ali zakurblajte Ratchet & Clank 3. Videti je otroški, toda kot streljanka je kilometre boljši od tega marketinško sfuranega pofla.