OMG, boste rekli, ne še en strit fajter. Je res, da Capcom znano serijo ožema kot ubogo limono. Drži pa tudi, da so starodavni sistem skozi leta tako

Prišleki v SF3, kot je Twelve, se niso zapisali v kolektivno igričarsko zavest. Vendar je njihov dezijn vseeno občudljiv.

prečistili, da je vsak nov SF (odštevši nemara 3D inkarnacije) pesniški. In najbolj to velja prav za trojko.
Po vserazsuvajoči, že kar malček zapretiravani seriji Alpha, kjer so avtorji v sistem zadegali nebroj novih elementov, od alpha counterjev do zračnega bloka, in norišničnih Guilty Gearih je SF3 prijetna vrnitev h koreninam. Minimalizem je žal očiten tudi v načinih, saj so na voljo le urjenje, klasično dvoigralstvo in Arcade s staroverskim napredovanjem skozi boje. Pri tem je lepo, da imamo v vseh bojih razen zadnjih dveh (štorijalno prednastavljeni nasprotnik, recimo Ken za Ryuja, in šef) možnost izbirati med po dvema sovragoma. Če se enega naveličamo, se lahko še vedno pomerimo z drugim, dočim je kreditov seveda neskončno. A vseeno bi bilo lepo, če bi imeli več izbire. No, za razliko od modusno takisto revnega Maximum Impacta je vse drugo bleščeče, začenši z izbiro likov. Osemnajst jih je v tej zadnji inkarnaciji trojke in od starih so tu le Ryu, Ken, Chun Li ter Akuma. Ostale so oblikovali nanovo in čeprav gre - s par izjemami - pravzaprav za vobče zmiksane stare znance, se SF3 po nebroju ponovitev znanega rostra vseeno čuti nadvse svež. Praktično vsak novi borec je vreden pozornosti in čeprav so mi osebno hecne nakaze tipa Twelve, ki bolj sodi v Marvel vs. Capcom, bolj zoprne kot ne, menim, da bo res vsakdo našel nekaj zase. Posebej navduši karatejka Makoto, ki se zaradi večje možnosti kombiniranja igra drugače od običajnega skoči / dashaj proti nasprotniku - udari - umiri.

Animacija te brce, ki jo podeljuje Makoto, je očesni duplini solzeča, v take minutne podrobnosti se spušča.

Tudi stari borci so dodelani in ves roster je skorajda perfektno uravnotežen. Vse skupaj je predstavljeno v oko solzeči 2D grafiki. Čeprav je SF3 na prvi zadeg očesa videti dolgočasnejši kot animejevski GGXX, si lasti brezprizivno najbolj podrobno animacijo likov. Število sličic, ki so jih porabili za bojevnike, je neverjetno, tako kot je morilska pozornsot, posvečena najbolj minutnim podrobnostim. Moč je zapaziti vsak kanček premika roke ali noge, plapolanje oblek, pihljaj v lase. Noro - par dolgočasnih ozadij in puristično ugotavljanje, da so pa 'sprajti na peesdve mal zblurani, stari', gor ali dol.
In sistem? Aah, sistem. Capcom je rekel adijo skoraj vsej šminki iz Alph in in obdržal le dashe in višje skoke. Na voljo imamo zgolj eno super specialko (pred začetkom fajta izbiramo med tremi njimi), nadgraditev specialk v kvazi superje, če namesto enega pritisnemo dva gumba, in pa prestrezanja (parry). Parry izvedemo, če v trenutku, ko zblokiramo udarec, iz tiščanja nazaj tapnemo naprej. To velja tako za visoke kot nizke sunke ter v zraku.

S Third Strike se je Ulični bojevnik vrnil h koreninam, saj je večina dodatkov iz Alph doživela rezljaj.

Za nagrado dobimo moment, v katerem je sovrag odprt, kar lahko seveda izkoristimo za pošteno zaušnico, kombo, karkoli. Če zgrešimo, pa smo v nevarnosti, da taisto pokasiramo sami. Začetnikom, SFjevskim neznalcem in #Reloada vajenim se bo sistem zdel malce pust in počasen. A vsakdo, ki je dlje igral legedarne SF2je in zna ceniti pretepaško čistost ter vrhunsko tehničnost, se bo v Third Strike kmalu zaljubil. Posebne pohvale je vredna umetna pamet, ki se ji res lepo zvišuje težavnost in je zelo dobra ter redko goljufa.
Trojka je resda videti kot le še en SF in celo navdušenska publika je pogrevanja ene in iste župe počasi sita. A četudi z načinsko revnostjo in temeljnim spominjanjem na predhodnice se Third Strike izkaže za dvorazsežni tepežkarski haiku.