Žoltasti smrklji, sirni močefiti,
driska, zapeka in proliv iz riti,
jetični pljunki, gnoj, menstruacija,
smegmasti sirček in ejakulacija,
deviški mekonij, ščiševa juhica,
gonorejina čišča, tifusna bruhica,
švic od prašiča in maslac ušesni
ter vsi preostali izločki telesni
so na zalogi črvivi in gnili,
večerjajte z nami vsi koprofili.
Kakor reklama za Tit' Twister pove:
“Pri nas če ne najdeš, si želiš tega ne.”

Naslov bi moral biti Fractured Butthole, vendar takega izdelka menda trgovci ne bi hoteli postaviti med igre. Zatorej sta si Matt in Trey izmislila besedno igro. Ne edine, kajti špil je naphan z ritnimi frazami. Škoda, da nista več vložila v igralni del.

Dobrodošli na vrtiljaku klozetnega humorja. Tukaj obo­žujemo vse telesne orifike, kajti Bog je te tempeljske duri ustvaril z razlogom: od tam se vendarle cedita nektar in ambrozija. Najbolj sveti od vsega pa so prebavni plini, ko gromko prdnejo na plan, kajti iz njih je božje kraljestvo. S pukci se opajamo, vetrce uporabljamo pri reševanju sporov in s flatulenco mogote rušimo zidove. Zato imej kont­rolo nad črevesjem in vadi sfinkter, kot bi z njim žvečil čigumi, dokler ne osvojiš celotnega spektruma analnega prepiha. Le največji prdomoister bo namreč v deželo vrnil mir, samoroge in vijolice. Ampak pozor: karkoli storiš, nikoli ne prdni drugemu na jajca ali princeski v nos!

Fractured but Whole zapopadeš pri priči in igranje potegne, saj je vselej kaj za prestikati, junaček hlaček pa vse do kraja pridobiva nove veščine. Ampak igralec Štapiča istine bo na koncu razočaran.

Interaktivni South Park
Tale posrečeni naslov ni southparkovska igra. Kot The Stick of Truth polčetrto leto nazaj to JE South Park – gromozanska epizoda z enakim videzom, dušo in vsebino kot TV-serija, le da gremo skoznjo z joypadom v roki. Pri razvoju sta vnovič sodelovala Trey Parker in Matt Stone, ki nas že enaindvajset let razveseljujeta z najboljšo satirično risano serijo. Odklonska domišljija jima kljub skoraj tristo delom še ne jenja, kajti čeprav je igrin šimelj enak prejšnjemu, sta si izmis­lila novo izobilje skrajnih dovtipov, besednih zvez in prizorov. Kakor predhodnik je Fractured But Whole svobodnjaška dogodivščina desetletnih mulcev, žanrsko umeščena med frpjke s poteznim bojem, vendar prilično lahkotna in z mnogimi spretnoprstnimi odlomki. Poudarek je na poznanem svetu, uživanju v zgodbi in muzanju ob butastem, ali vseeno inteligentnem humorju. Kot gre od South Parka pričakovati, je skladovnica sekretnih štosov prepojena z raznovrstno družbeno kritiko in popkulturnimi fenomeni. 

Boji trajajo, saj je za zmago potrebnih veliko potez in animacije so (pre)dolge. Toda po drugi strani dolgčasa ni, saj se sovražniki ne ponavljajo, vsi vpleteni pa vseskozi prijavljajo posrečenosti.

Predzgodbo je položila letošnja TV-epizoda Franchise Prequel z razdorom med southparkovskimi superjunaki. Eric, Stan, Kyle, Kenny in drugi četrtarčki v kostumih se namreč namenijo udejanjiti filmsko franšizo, toda najprej jim načrte križa Professor Chaos, nakar se sporečejo glede koledarja. Po zgledu Marvelovega Civil Wara nastaneta rivalski skupini pod vodstvom Coona in Doktorja Thimothyja. 'Novi pob', kakor se zopet kliče glavni lik, dasi gre za istega kot prej­šnjič, se tako pridruži Cartmanovi frakciji. Naloga je jasna: najti pogrešano mačko in z nagrado financirati slikosučno produkcijo. Pri tem si mulec izbere lastno šemasto persono, medtem ko je njegov izvor fiksen: neke noči je spoznal, da mu lastni oče fuka mamo in odtlej ni nič več tako, kot je bilo. Toda otroška igra se sčasoma razširi v razkrivanje globokih zarot, hudobnih načrtov in reševanje sveta. Le kdo po prejšnjih zlivesoljcih in nacizombijih kali mir gorskega mes­ta? Satanske gozdne živali? Cthulhu? Barbra Streisand?
Zdaj te poščijem od uzadi
Poba v kvestanju svobodno poskakuje po ulicah gledalcem domačega koloradskega kraja. Obišče lahko vsa domovanja in ustanove, od cerkve in šole do City Woka in slačibara. Pri tem sreča sto in enega z malih zaslonov znanega prebivalca, z njim naredi selfie in kasira duhovit komentar. Zaresnih dialogov ni, kajti lik ne govori. S stikanjem nabira milijavžent neumnosti, praviloma smeti, recimo davčne napovedi in porabljene vložke. Krama zvečine rabi izdelovanju kostumov, okrepčil in artefaktov, nekaj za hec oziroma videz, nekaj za višanje statistik. Slednje so potrebne v rednih spopadih s šestarčki, Chaosovimi podaniki, konkurenčnim krožkom, kmetavzi, berači, nindžami, mutanti in številnimi drugimi šefovskimi ali priložnostnimi nasprotniki. Med njimi sta celo pijan Randy in besna mama Broflovsky. Ker se sčasoma spoprijatelji z drugimi junački, se mu v ravsu pridružijo trije pomagalni cosplayerji s prisrčnimi oblekami iz kartona, folije in selotejpa.

Prejšnjič smo imeli nepremična borca, ki sta delila bunke in prdce. Tokrat je v boju predizbran kvartet, ki se premika po šahovnici. Žal napadi zvečine tečejo levo in desno, kar je omejeno in nekam neumno.

Potezno garbanje, ki sliči tako na Heroes of Might and Magic kot na aktualnega Maria & Luigija, vsebinsko pritiče naravi in tematiki igre. To po eni strani pomeni veliko prdenja, kozlanja in obmetavanja s smrklji, po drugi pa tipske supermoči, kot so bliskovitost, laserji, zdravljenje in telepatija. Protagonist z ritnimi vetrovi celo ukrivlja tkanino časa. Galerija likov je res pestra in raznolika, saj zajema brzce, brutalneže, kiborge, psihotike … Vsak od njih ima bogato animirano specialko v stilu diabetičnega besa ali priklica obsedencev s pokemoni. Nekaj bojnih možnosti torej je in šahiranje zna biti izziv. Toda po drugi strani preobilica kameradov, njihovih udarcev in sovražniških trikov ne omogoča hudega izmojstrovanja. Namečkoma so zabudalili s pretežno vodoravnimi napadi, zato so poteze večkrat prazne, ker tarče niso vedno v liniji. Vidi se, da so se snovalci bolj kot na taktično globino osredotočali na neumne finte, izločke v vseh izraznih možnostih in neskončno izustkov vpletenih. Vsekakor pa pozdravim, da je naključnih tepežev relativno malo in je obračunavanje povečini vpeto v štorijo ter edinstveno.

Dasi je večina Southparkčanov obrobnih, skorajda statistov, so prisotni vsi poznanci. Razen gospoda Garissona, ki je v seriji Trump.

Transseksualni za­mors­ki muslimanski Srb
Stopicljanje po ulicah in bajtah, odpiranje predalov in štetje reber nasprotnikom ni vse, kar je od igranja. Logičnih puzel resda ni, mora pa dečko za napredovanje in odkrivanje skrivnosti najti kakšen ključ, porivati objekte ter izkoriščati svoje ritne danosti za prečenje prostorskih ovir. Da se odprejo vrata, v električno napeljavo pukne hrčka, kajti v South Parku so obsedeni z vdevanjem glodavcev v črevo, in na višjo ploščad skoči z dančnim izpuhom, čemur se reče fartkur. Spotoma polni svojo družabno mrežo na Coonstagramu, viša nebroj dosežkov in izdeluje las­ten profil. Spolne preference mu pomaga odkriti gospod Mackey, etnijo ravnatelj (slovenstva ni) in vero – Jezus osebno. In nenazadnje so tu še zbiranje preoblek in slikic, QTEjasto pofočkanje na sleherni sekret … A baš polnovredno to vetrovanje izven osnovne rdeče niti ni. Ne­obveznih opravkov v slogu iskanja mačk ali lep­ljenja plakatov je nam­reč res malo. 

Butters, ahem, Professor Chaos je v nemilosti pri očetu. Še dobro, da lahko new kid iz riti strelja hrčke in odpre vrata.

Celotno igranje je podrejeno vidno-slušno-bralnemu southparkovstvu, zato ima od dogajanja veliko tudi zgolj opazovalec, če je le dovolj skrajno humoren. Fractured But Whole pač ni za neizobražence. Za užitje je treba vedeti več, kot da je Cartman fat fuck in Kyle žid. Vitic iz zadnjih sezon je nemalo, od 'roke' Mitcha Connerja prek Brisačkota do borca za družbeno pravičnost PC Principala. Ne gre niti brez pomnijagod, super najboljših prijateljev, Morgana Freemana, rdečelascev, Damiena, gothičarjev in mnogih drugih referenc iz bogatih mestnih analov. Tematike družbene satire so takisto poznane, dasi pretirano amerikanske oziroma s tamkajšnjimi pogledi. Največ se igra bavi s politično korektnostjo okoli barve kože in spolnih preferenc, pa z orožarst­vom in južnjaškim kmetavzarstvom. Saj je dobra ideja, da temnejše polti kot si, težji je boj. Ampak za internacionalnost bi bilo bolje, če bi se vsebina osredotočala na globalne probleme človeštva oziroma širše vidike sveta.

Spretnostnega pritiskanja gumbov je kar precej. V boju z dobrimi refleksi prizadaneš več škode, na sekretu pa se bolje userješ. Morgan Freeman ve!

Kisel prdec 
Pustolovščina traja od oka sedemnajst ur, odvisno od težav­nostne stopnje. (Več od 'normal' ne priporočam, kajti bojevalni sistem ni izpopolnjen in bo posledica le frustrirajoče ponavljanje bitk.) Dolžina vsekakor ni plus, a je po drugi plati odvijanje nasičeno in smešno ter spopadi raznoliki, brez težaškega grindanja in nepomembnih bitk. Vseeno po koncu nisem bili zadovoljen. Štorija, ki že v drugi polovici ka­že v brezvezno smer, se sklene nepričakovano in skrajno butasto. Razumem, da vse skupaj nastaja v ot­roš­­­­­ki domiš­ljiji, a ipak je igra velik izdelek, ki pride enkrat na tri leta, zato je upravičeno pričakovati boljšo fabulo od povprečne epizode. South Park navsezadnje ni samo prdenje. Že prevenec je imel mlačen iztek, ali je bil vsaj potek mogočnejši, raznolikejši in je vključeval aliene ter "zieg heil" ka­davre. Vem, da znajo! Kot bi rekle pomnijagode: “'Member Bigger, Longer & Uncut?” Film je leta 1999 Sadama, Kanado in Satana združil v res neprekosljivo remekdelo. Počemu recimo za špil ni­so posneli pesmi, ki so tako nepozabno ozaljšale film?

Vsaka bajta je vstopljiva, dasi jih veliko ne drži nobenih skrivnosti. Šola je čisto neizkorišče­na, prav tako nekateri drugi objekti. Bržda jih bodo osmislili DLCji, ki so jih že napovedali.

Novi fant sčasoma osvoji štiri 'poklice', s čimer dobi šestnajst potez, od elementarnih prek mističnih do rastlinskih. Ker je treba predizbrati štiri, nikoli ne preizkusiš vseh. Podobno velja za deseterico prijateljčkov.

Nezadovoljstvo ob koncu gre onkraj neprivlačne pripovedi. Zlomljena rita napram Palici resnice pravzaprav ne pokaže nič novega. Mesto je prilično enako in vse 'interakcije' z oko­lišem ter življem so že videne. Isto velja za šale s sekretariata, kostumografijo, ritne veščine, socialnomreženjski vmesnik in igrin ustroj. Leta 2014 smo se is­kreno krohotali zadnjični onomatopeji, prijavam med mikastenjem in posrečenim animacijam, zdaj to izpade ponovljeno. Ne samo, da aktualni špil ne inovira, predhodnika niti doseže ne in v nekaterih elementih po sili kopira. Da upravičim argument, moram kvarniško povedati, da to pot ni nič tako nenavadnega, kot so bili 'drugačna' Kanada, neverjetna stopnja v črevcih gospoda Sužnja in delanje abortusa na Randyju. Povrh pekli še zacementirana premo­črtnost. V Sticku smo spočetka lahko vsaj izbrali tabor in tukaj bi bilo to glede na podobno sprtost priča­ko­va­no ter še poglobljeno. Na slič­no nadgradnjo sem upal pri postranskem kvestanju, a ta del je, kot rečeno, komaj omembe vreden. V zgodbovnem loku ni niti deklic niti darkerjev. Prav tako spet ni možnosti pogledati ali odigrati segmentov za nazaj. Napredek se samobeleži v eno shranjevalno postavko, tako še konca vnovič ne moreš videti.

V South Parku je navada, da otroci vstopajo v domove in brskajo po predalih. Roba je nujna za kraftanje opreme.

Skratka, kot ljubitelj South Parka sem razo­ča­ran tako nad zgodbeno kot igralno platjo. Resda bo kdo porekel, da je Fractured but Whole zgolj nova epizoda s preizkušenim interaktivnim sistemom. Toda že to samo po sebi ne bi bilo do­volj oziroma bi se morali razvijalci ipak bolj potruditi z špilavnim delom, torej postreči z več novitetami, cepljenjem, bogatijo zabavnih dodat­nih nalog, eksperimentiranjem z grafičnimi stili … Napol bolj kompleksen boj v resnici komaj kaj pomaga. Nakar so ga pobiksali še v povesti. Osnova z sprtimi superjunački in parodijo na Marvel in DC je sicer čisto v redu, dočim je nadaljnje pletenje štorije po mojem mnenju sfiženo. Bera svežih nagnusnih fraz kratkomalo ni dovolj in potencial South Parka je mnogo večji od izkazanega! Spet ni nič šole in nakupovalno središče je zaprto! Ljubitelju užitja seveda ne bom odsvetoval, vsekakor pa naj počaka na padec cene.