IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Bloodborne: The Old Hunters
Bloodborne: The Old Hunters

Lani spomladi izdani Bloodborne za playstation 4 je dobil konkretno in bojda edino razširitev. Sneti vnovič razčleni temeljno igro, nakar se poda v Jagrovo môro, kjer za vsakim vogalom tičijo posebej okrutni sovražniki. Taki, ki jih ni moč ugonobiti z enim strelom z razdalje in njihovih očiščenih črepinj trofejno pritrditi na zid.

Viktorijanska srhljivka Bloodborne je posebna. Ne le zato, ker je edina kon­zolna eks­­­klu­ziva v našem izboru lanskih najiger. Nak, razlike glede na 'običajne' špile segajo globlje.
Po eni strani je ta tretjeosebna sekljaška igra z močnim vplivom frpjskih elementov zelo moderna. Umeščena je v velik, povezan, dokaj odprt svet s številnimi nadzornimi točkami, med katerimi se je moč po mili volji teleportirati. Nadalje je Bloodborne namesto v širne, pretežno generične planjave open-world naslovov zaljubljen v intimne lokacije, izrezbarjene do zadnjih podrobnosti. Med sabo so prefrigano povezane v zamotano mrežo stez, tunelov, mostičev in lestev, ki seže visoko in globoko, ne le široko ter daleč. Ničkolikokrat si presenečen, ko po zavzetem raziskovanju odsuneš okovane duri in se znajdeš na znani lokaciji, s čimer si za vekomaj odpreš bližnjico. Super nagrada za hrabrega avanturista!
Takisto imaš proste roke pri razvoju svojega lovca na monstrume. V Bloodbornu ni tradicionalnih poklicev, marveč šteje le, koliko izkušenj si vložil v to ali ono od šestih statistik. Od klasične mišične moči do manj otipljivih postavk, kot sta bloodtinge in arcane. Erpegejska plast še zdaleč ni zanemarljiva, kajti bolj kot ti uspe krepitev lovca povezati z orožji, katerih moč narašča glede na to ali ono lastnost (scaling), laže ti je.

Ludwig je eden od šefov v Starih lovcih. Njega dni je bil prvi jager pošasti z žeg­nom Cerkve zdravljenja. A njihov napitek je sprožil kugo, ki je uničila Yharnam.

Škrlatni ustroj
No, 'laže' z narekovaji, kajti Bloodborne je tudi staromodna, hardcore igra. Prodali so je več kot dva milijona izvodov, vendar bi bil presenečen, če bi konec ugledala desetina kupcev. Kaj šele, da bi se jih konkreten delež lotil še bolj trdovratnih skozihodov na new game +, ++ in tako naprej. Ni izbire krovne zahtevnosti v slogu Witcherja ali enostavnega modusa kot v Pillars of Eternity. Zato je treba navzlic konkretni obsežnosti vsega stalno upoštevati mikroraven, posebej vzorce, ki pri arkadnih obračunih z možnostjo zaklepa tarče vodijo sovrage. Rutini se prepustiš le pri tlačanskem nabiranju odmevov v 'runih', ko tečeš med izbranima svetilkama in pobijaš. A tudi tam te utegnejo pokončati oziroma najdeš kako skrivnost, ki jih ne manjka. Med njimi obskurnih, ob katerih zazijaš celo, ko jih najdeš v spletnem pomagalniku. Še dobro, da ob njih niso vdelali miselnih orehov, saj bi se tempo čisto ustavil.

Postopki odstranjevanja capinov se močno spreminjajo glede na tvojo opremo, pri čemer pride do izraza dvojna narava hladnih krepelc, ki imajo po dve obliki in s tem funkciji. Meč, s katerim opletaš hitro, se s pritiskom na gumb prelevi v macolo, ki je počasnejša, a silnejša. Puške in pištole pa so ravno toliko namenjene deljenju poškodb kot prekinjanju sovražnikovih napadov. V spopadih z obojim nenehno iščeš prave trenutke in otvoritve, saj so ti sposobne zavdati najbolj bedne nakazice, kot so lajajoče vrane in stekli psi. Kaj šele naprednejše spake, od rabljev z nabrušenimi sekirami in hehetajočih se coprnic do mimohoda ogromnih, agresivnih šefov, med katerimi ne manjka tako oduren pajek, kakršnega D&D in Resident Evil nista zmogla nikdar predočiti. Domala sleherni obračun terja zvrhano mero previdnosti, natančnosti, spretnosti in študiranja, pri čemer nimaš ščita, temveč se moraš zanesti na prestrezanje s pokalico, izmikanje, razdaljo in določen čas, v katerem si lahko z uspešnim napadom povrneš del izgubljene energije. Ali na kako zvijačo, ki so namerno prisotne kot izhodi v sili.

Če vidiš kosmatega demona na oltarju, ne more to biti nič drugega kot Bloodborne, kajti estetika je samosvoja. V rokah držim novo pokalico, hitrostrelni gatling gun.

Moj hladni grob
Ko crkneš, se po zgledu botrske serije Dark Souls znajdeš ob nazadnje obiskanem kresu, ee, teleportirni svetilki. Tedaj vsi ubiti rokomavhi oživijo in imaš natanko eno priložnost, da dosežeš kraj smrti ter si povrneš vmes nabrane 'krvave odmeve', ki so istočasno izkušenjske točke in denar. Če umreš, preden jih pobašeš, za vekomaj izginejo. Tako si razklan med željo po napredovanju in vrnitvi v kočo, kjer zbrano unovčiš in se tako zavaruješ proti izgubi. Na srečo po zgledu Temnih duš obdržiš pobrane predmete in na svojih mestih ostanejo vse udejanjene bližnjice Drugače bi bila igra brutalna, tako pa je 'samo' mesarska in nadvse zahtevna. 
Da si pod večjim pritiskom, skrbi grozljivo vzdušje. Japonski avtorji so tesnobno evropsko srednjeveškost iz Dark Souls nadgradili z gotskimi pročelji in oživelimi gargojlami ter s cthulhujskimi miti H. P. Lovecrafta (odpri Joker 187). Američan je v slogu kozmičnega hororja pisateljeval o tujskih dimenzijah in strašnih bitjih v njih, ob stiku s katerimi se človeku omrači um. Mesto Yharnam v Bloodbornu so si podredile prav take nakaze, katerih vpliv je viden po norosti, razpadu in mutacijah. Nekdaj veličastne utrdbe so napolnjene z ječečimi prikaznimi in meščani se skrivajo za tesno zaprtimi vrati, medtem ko po ulicah tavajo segniteži z lovkami v ustih. Ravno iz prisostvovanja obisku vsemirskih studov je seštrikan levji delež zgodbe, ki je ne podajajo tekst, govor in animirane sekvence, temveč sámo igralno izkustvo. Tak pristop je moderen in staromoden hkrati, tako kot ves Bloodborne, največji posebnež med lanskimi odličnicami. Ki je v razširjeni obliki zdaj še privlačnejši.

Old Hunters slišno zaigra na cthulhujsko struno in te sreča s takimi aliensko vsemirskimi kujoni. A kot dosti sovragov v razširitvi gre tudi tu za inačico že videnih.

Na obisk v lovsko môro
Če pričakuješ, da boš Old Hunters pognal skozi menijsko postavko ali da se bo v štabu pojavil kažipot, se motiš. Treba je lastnoočesno opaziti, da so se pred zatočiščem pojavile drobnarije, kot je zvon za priklic umetnih herojev, katerih pomoč pri tepežu glavarjev boš cenil. Kajpak je mogoče pozvati žive pomagače ali doživeti vdor naključnih plenilcev prek interneta, kar ponavlja dosedanjo večigralsko plat. Nadalje moraš sam najti tipa, ki omogoči pridružitev novi gildi, in (kvarnik!) vstopno točko v dodatek, ki je pri samotnem drevesu za nagrobniki pri svetilki Cathedral Ward, levo dol po stopnicah.
Ko se prežarčiš v novo, obsežno območje Hunter's Nightmare, kamor se nato vračaš z novo lampo, ugotoviš, da si prispel v izkrivljeno mineštro že videnih in novih območij. Čudaška sila jih spojila v delno prepoznaven in deloma izviren odsek Yharnama, nad katerim se je vmes zdanilo. Stopnice k veliki katedrali, kjer si nagarbal kosmato Amelio, so ujete med gromozanske korenine in novonastale puste gričke, in ko nekaj metrov od nje stečeš skozi predor, taisto cerkev uzreš v dalji. Huh. Med prevrnjenimi hišami in razmetanim kamenjem prideš do reke krvi, iz katere vijejo roke še živi okostnjaki, izvira pa iz mrakobne špilje rdečih oči. Še naprej prispeš v laboratorij z nečloveškimi eksperimenti, pokvarjen astralni zvonik in črnikavo ribiško vasico s pripadajočim svetilnikom ter sistemom votlin.

Hunter\'s Nightmare se brezšivno vklopi v obstoječo vsebino in postane še eno od območij, med katerimi instantno preskakuješ. Malo tja, malo v zasneženi grad …

Dan lovke
Da ugledaš sleherno lokacijo in se pomeriš z vsemi petimi novimi šefi, od nekdaj prvega cerkvenega lovca, ki se je preoblikoval v orjaškega stéklega štirinožca, prek stolpne gospe do parazitske nakaze, ki z lovecraftovstjo daje okus vsej odpravi, moraš garati. V Lovčevo moro lahko sicer vstopiš po porazu vikarke Amelie, kar je dosti zgodaj. A v resnici je to vsebina za lik, ki je dal skozi pol osnovnega špila. V nasprotnem primeru moraš biti megastično nadrkan ali posedovati azijske reflekse, saj te ume zmleti že en pokasiran udarec. Zlasti od kolovodij. Nabor kanalj sicer ni posebej svež, saj dostikrat naletiš na že znane beštije ali njihove nekoliko spremenjene verzije. Lotijo se te denimo jedke inačice bolhastih bab iz gradu Cainhurst, malo šibkejši Blood Starved Beast iz temeljne igre in korpulentne sekiraše z raketometi in simpatičnimi zobnimi protezami. A kleč je v tem, da je treba razširitvi skrivnosti trgati iz preperelih nedrij. Čari pridejo šele po dosti tvojega vložka, naj bodo to vnovič premeteno izrisane lokacije, ki se impresivno razpredajo in nato zd­ruz­nejo same vase, ali jerbas opreme. Deležen si finih oblačil, kot je mesarski set, ki podari dodatno zaščito pred fizičnimi in arcane napadi, ter kar šestnajstih orožij, ki obsegajo mitraljez, ognjeno kladivo in celo cthulhujskega parazita, ki ti omogoči napade z lovkami. Nova krepelca dodatno razširijo nabor taktik in pristopov, če si se jih pripravljen navajati in zanje iskati nadgraditvene kose strjene kri. Z njimi spo­čet­ka omenjeni postavki arcane in bloodtinge kar opazno pridobita na veljavnosti. 
Najbolj zahteven je Old Hunters zato, ker v njem nazivu ustrezno mrgoli lovcev. Ti zajebani, ljudem slični sovražniki so razmeščeni tudi po nerazširje­nem Bloodbornu. Vendar so tam šefovske narave in izginejo, ko jih potolčeš. Tod pa oživljajo in številnim se ne da ogniti. Napadajo te s krutimi rezili, plamenečimi kladivi in kosi protibegunske ograje, streljajo nate, te zasledujejo in naskakujejo, krožijo ter se umikajo, z okoljskimi beštijami pa se borijo ali jim pomagajo. Jagri tako po vedenju kot oborožitvi solidno oponašajo ljudi in te znajo dodobra spraviti ob živce, kajti boji z njimi so še bolj dinamični in tvegani kot z legijami siceršnjih spakov.

Navadni sovragi, kot je tale stric, niso posebej dodelani. So se pa potrudili pri šefih – ti imajo še nekoliko bolj prefinjene vzorce, ki se dobro upirajo naštudiranju.

V čudnih časih umre še
V Old Hunters sicer ne pridobiš ničesar takega, s čimer bi si bistveno olajšal pot skozi temeljno igro, niti ne vzbuja navdušenja na prvo žogo. A bolj kot igraš, več mutacij in šefov kot srečaš ter več okolice kot vidiš, bolj se ti zdi, da je to intimni del Bloodborna, ki je definitivno vreden 15 evrov v spletni štacuni. Igra sama pa sploh, še bolj zdaj, ko je na razpolago inačica Game of the Year Edition za standardno ceno z vključenim dodatkom in so jo vmes polaki­rali. Četudi gladkost ostaja malce kilava, so poskrbeli za hitrejše nalaganje in uredili še nekaj tečnosti. Škoda le, da niso sneli z vajeti novega cikla v new game +, saj so tam sovragi na is­tih mestih, namesto da bi bila ta plat razmigana kot v Dark Souls II. To nadomestijo stranske ječe, 'chalice dungeons', ki z naključnostjo zagotavljajo dolgotrajno privlačnost. Skratka, sladokusni biser v knjižnici playstationa 4 se z Old Hunters še bolj lesketa - a seveda le za tiste z zadosti časa, potrpljenja ter sposobnosti.

Bloodborne: The Old Hunters
Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 270
januar 2016


sorodni članki