IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Rainbow Six: Siege
Rainbow Six: Siege

"Check your corners!" se dere Sneti. Drugovi ga ne slišijo. Ker so mrtvi.

Mavričnost v naslovu te večigralske prvo­osebne streljanke nima zveze z LGBT-skupnostjo, saj to ni 'rainbow sex', temveč obuja nekdaj proslavljeni niz taktič­nih iger z imenom vmes umrlega Toma Clancyja. Slavni pisatelj vojaških trilerjev si je pod imenom Rainbow zamislil mednarodno protiteroristično policijsko enoto in o njej spisal roman. Toda grupa je za­živela šele v špilih, ki so se z zlatimi črkami vpisali v anale čislavcev premišljenega pristopa k iztrebljanju zlohotnežev. Preden smo se odpravili v misijo, smo umetnopametnim spremljevalcem detajlno naročili, kaj naj počno, nakar smo izvedli orkestrirano akcijo ... oziroma polomijado, ki je terjala niz ponovitev. Večkrat drugo kot prvo, trpek heh.
Žal se je R6 začetkom minulega desetletja s trojko Raven Shield izpel, po štirici Lockdown pa so se mu odpovedali še izvirni avtorji Red Storm in razvoj je prešel k ustaljenim Ubisoftovim studiem. Ti z Vegasoma serije niso znali več usposobiti, medtem ko je dolgo oznanjani Patriots za PC, PS4 in xbox one krat­komalo odmrl. Zato je presenetljivo, da je Siege sploh izšel - in da je soliden.

Najdeni Crusoe
Kdor bi rad v spomin na stare čase skočil v usmrajene škornje komandosov in se na podlagi podrobnega načrta pomeril z računalniškimi nepridipravi, naj tovrstne upe koj prestreli, zbombardira in pozabi. Samotarska komponenta sestoji iz enajstih nivojev, kjer moraš na lastno pest izpolniti cilje v slogu 'reši talca' in 'onesposobi bombo'. Zaradi manka navodil ti ne delujejo kot tutoriali, marveč vlogo slednjih prevzamejo kratki videi, kar ni v redu. Najprvo bi bilo vendarle na mestu interaktivno učenje, kjer bi te na orenk obračune pripravljali boti, nakar bi se igralec premaknil na večigralsko srž.
Za nameček je to skoraj vse, kar je od enoigralstva na razpolago, saj kampanje ni. Čase, ko druženje ni bilo obvezno, še najbolj obuja modus lone wolf, v katerem si sam proti številnim umetnežem. Toda Rainbow je bil vedno ekipna igra, zato ta ne nudi pravega občutka. Puščavniške stopnje pa opraviš kveč­je­mu za interno valuto, s katero odklepaš nove kapse, o čemer bom spregovoril kasneje. Glede na polno ceno igre in slavno zapuščino bi nekoliko več samotarstva sedlo. Navsezadnje je imel že prvenec osemindevetdesetega obe plati. Prav tako ni razdeljene­ga zaslona, tako da pozabi na seanse s kolegi v is­tem prostoru. Toda osemnajst let kasneje pri naslovih te baže pač kraljuje spletno večigralstvo, ki ga skupnost daleč najbolj pričakuje in čisla.

Ubadanje s talci je ključno, saj jih srečaš večkrat kot bombe. Spodaj ujeto ženščino spremljam do točke izvleka, zgoraj pa mi je to napeto dejanje naposled uspelo.

Mačka, miš in svinec
Večigralsko celoto zaokroža dvoje načinov udejstvovanja. Eden je terrorist hunt, kjer se s štirimi naključneži ali prijatelji spopadeš z računalniškimi nasprotniki. Pogoji in karte se sproti spreminjajo po igrini volji: zdaj moraš rešiti talca in ga odvleči do rešiteljske točke, drugod taistega ubožca ščititi pred valovi umetnih napadalcev, deaktivirati je treba bombo, za kar nekdo v moštvu s sabo vlači ustrezno napravo, pobiti vse nepridiprave, ščititi VIPovca. Obnavljanja energije ni, kvečjemu se po uničenem zaščitnem jopiču prestreljen znajdeš na tleh. Tam si tiščiš rano in upaš, da bo mimo pritekel sotrpin, ki te bo spravil na noge s polovico zdravja. Po smrti se spremeniš v opazovalca, ki lahko menjava med pogledi in tovarišem kibicira.
Bitke trajajo po nekaj minut, kar je ravno prav za to dobo, ko je pozornost na nižku, in stalno se menjavajo tako prizorišča kot pogoji. Talec se znajde drugod, sobe napolni rumen plin, ki omejuje vidljivost, in podobno. Višja kot je težavnost (normal - hard - realistic), več je sredstvenega izplena, saj hitreje umreš in sovragi opazno bolje ciljajo. A kljub porazu si še vedno deležen nagrade, tako da te k igranju vleče, čeravno si začetnik in neroda.
Ko te boti nehajo streljati med oči, je čas za drugi ključni modus, enostavno klicani 'multiplayer', v katerem se udari dvoje petčlanskih ekip. Ena nekaj brani, denimo posodo s smrtonosnim materialom, druga skuša cilj zajeti. Oboje vklju­ču­je eliminacijo slehernega nasprotnika. Pred ob­ra­čunom je na vrsti pripravljalna faza, v kateri skušajo na­padalci s štirikolesnimi izvidniškimi robotki odkriti cilj. Branilci pa se razporejajo, zakrivajo okna in s kovinskimi ploščami krepijo zidove. Tudi v 'multiplayerju' se ne moreš zdraviti, temveč streli cefrajo oklep, ki ga je hitro konec. Taka strogost pomeni, da šteje vsak delec jopiča in sle­herni član ekipe. Že ob smrti prvega kamerada veš, da bo odslej konkretno teže. 

Zajete je treba včasih braniti, kar počneš z enim od številnih operaterjev. Recep­ta za zmagovito ekipo (spodaj) ni, se pa morajo njihove veščine dopolnjevati.

Edn me je s stropa ubu!
Dva modusa in prgišče enoigralstva se sliši malo in težava nastane, če hočeš igrati zaželeno varianto (teh je sedem) na točno določeni karti. Vse se določa naključno, zato se ne moreš dobiti s frendi in iti po talca v alpsko počitniško hišo, ki vam je najljubša. Prav tako je nazadnjaško, da spopade namesto namenskih strežnikov gosti konzola oziroma računalnik enega od udeležen­cev. Če ta odide, je runde takoj konec, kar je tako 2007. Grafika ni baš spektakularna in prizorišč ne mrgoli - enajst jih je, dočim so ekipe sestavljene zgolj iz specialnih enot in nekih maskirancev, namesto da bi kot turbanast bradač vihtel bodalo in naskakoval z aktiviranim eksplozivom okrog pasu. In naposled manjka poškodbeni model, saj ne moreš krvaveti iz noge ali slabše meriti, ker so ti obstrelili dlan. Najbrž sem stara tečnoba, a zdi se mi, da bi bil za kaj takega v Rainbowu že čas.
Vendarle Siege levji delež zamer odtehta z odlikami. Enajst kart ni mnogo, toda kritizirati cifro je neumestno, saj so prisotne številne podrobnosti. Ne le to, da so lokacije raznolike (mestna stavba, vila, potniško letalo ...) in osvetljene ali mračne, kar močno spremeni občutek. Manjkajo nočno­gle­di, ampak ti bi izničili učinek temnih kotov, od koder te ustrelijo v bobnič, če si količkaj brezglav. Isto velja za odsotnost toplotnega pogleda. A ključna lastnost je uničljivost marsikatere povr­ši­ne. Okna so denimo zabarikadirana z lesenimi pregradami, ki jih razbiješ s streljanjem ali udarci, s čimer se zabremzaš in naznaniš svojo prisotnost. Ameriško tanke stene krogle prebijejo, razen če so ojačane s kovino, kar je vidno na zunanji strani. V tem primeru jih lahko razstreliš, navadni zidovi pa dinamično razpadejo in ponudijo strelsko lino, ki lahko škodi ali koristi. V tleh so lopute, ki jih lahko prebiješ, in moč se je z vrvjo spustiti ali vzpeti po zunanji strani sten, kar je bolj frajersko od rabe lestev in stopnic.
Na prefrigano oblikovanih nivojih nisi nikjer varen. Pomnim nadmočno situacijo, ko sem kot siegovski zelenec v pisarni pričakoval naskok sovražnikov skozi vrata, nakar me je skoraj fršlok, ko so treskoma uleteli skozi okna za mano. Kasneje sem naštudiral koristnost ostalih elementov, kot so flashbangi, ogledne kamere, premični jekleni zakloni, bodeča žica na tleh, elektrificirane površine in bomba, ki jo sproži premikanje v bližini. Ter celo švigajoči vozeči troti, s katerimi je moč sovrage tako izživcirati, da med besnim streljanjem poškodujejo drug drugega. Ne velja pozabiti na drugačno premikanje kot v arkadah: počasen si in tvoji skoki niso kobiličasti, moč se je nagibati okrog vogalov in se plaziti po trebuhu in hrbtu, pri čemer lahko meriš. Še en izpostavitve vreden element je zvok, saj je mogoče capine locirati po strelih, bobnenju, hrskanju in korakih. Tovariše vidiš skozi stene, ker ste se prej skupaj tuširali, rokomavhov pač ne. V rahlo futurističnem, a še vedno prepoznavnem svetu Rainbow Sixa ni prostora za batmane.

Medtem ko na zgornji sliki kot branilec krepim zidove v mirni minuti pred naskokom sovragov, spodaj v vlogi napadalca drvim za nekom, ki ve, kam gre.

V štacuni z belim blagom
Siegevi maskirani maščevalci nosijo vsak svojo opremo, ki je bistvena za pristop k situacijam. Teh 'operaterjev' je dvajset, po štirje na organizacijo te ali one države (ameriški FBI SWAT, ruski Specnaz, britanski SAS, francoski GIGN, nemški GSG 9), in so zelo raznovrstni. Nekdo vlači s sabo macolo, s katero podira uničljive površine, da kosi letijo vsepovprek, drugi aktivira oblake toksične sape, tretji skozi ovire zaznava bitje srca, četrti ima povečavo za ostrostrelstvo, peti lepi pasti na okna in vrata, šesti oživlja z razdalje. Za nameček je od klase odvisna oborožitev, saj ne more vsakdo zapreči šotganke. Ni treba dvakrat reči, da je uspeh močno odvisen tako od primerne rabe veščin kot od sestave ekipe. Da so le-te raznolike, zagotavlja dejstvo, da je lahko v njih samo po en operater določene vrste, zato ni podvajanja. Sicer je malo sitno, če zamudiš izbiro in si tvojega favorita prisvoji nekdo drug. A po drugi strani se tako na misijo vsaj ne poda pet klepcev, ki vsi mislijo, da je najbolje tičati za ogromnim ščitom.

Po smrti (zgoraj) lahko opazujem dejanja kolegov, jim svetujem in se nadejam, da jim bo uspelo potamaniti vse sovrage. Ko sem spet na vrsti, odigram bolje!

Operaterji dodatno plemenitijo že tako dokaj kompleksno igranje, ki je vsaj toliko kot od neposrednega streljanja odvisno od planiranja. Lahko si mojster talanja headshotov, pa ti to ne bo dosti pomagalo, če ne boš dobro postavljen, če ne poznaš stopenj in še zlasti, če ne sodeluješ. V terrorist huntu proti AIju z neznanci in brez glasovne komunikacije še gre, proti živim nasprotnikom v multiplayerju pa je komunikacijska usklajenost za uspeh domala obvezna. Niso pa vsi specialci odklenjeni že spočetka - nasprotno, skoraj vse si je treba prisvojiti z unovčevanjem interne valute ali odštetjem pravih denarcev. Slednje je takoj naletelo na krike neodobravanja, češ, da hoče Ubisoft ob polni ceni dodatno služiti. Vendar mikrotransakcije v Siegu niso oderuške. Interno valuto pridobivaš tudi ob porazih in večino operaterjev odpreš že po kakem ducatu ur igranja. Brez vadbe itak ne gre, če hočeš vedeti, kaj z njimi sploh početi. Na enak način odkleneš opremo za krepelca, kot sta laserski namerilnik in oprijem, ki zmanjša odsun. Zoprno je le, da so nekatere ko­ži­ce za like in orožja kupljive samo s pravim denarjem, vendar gre za kozmetiko, ki ne vpliva na igranje. DLC, za katerega že tržijo sezonsko vstopnico, bo drugače prinesel nove operaterje, prizorišča, orožja in načine, kar zna neugodno vplivati na enotnost skupnosti.
Atenin meč znova reže
Na nekaterih koncih je novi Rainbow Six nepopoln, vendar je izkušnja pod črto dobra in dolgoživa. Po namenu in občutku je Siege zadosti drugačen od trzalno-poskakovalne konkurence v stilu Call of Dutyja, Destinyja, Battlefielda, Hala in Counter-Strike: Global Offensiva, pa tudi od Arme in Squada, da si v gneči izbori lasten življenjski prostor. Legenda mavričnih specialcev ni povsem obujena, toda hkrati ni legla k večnemu počitku kot njen duhovni oče Clancy.

Rainbow Six: Siege
Ubisoft za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 270
januar 2016

81

 
 
sorodni članki