IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Dragon Quest Heroes
Dragon Quest Heroes

Snetija pokonci držijo svetlikajoči se, spektakularni udarci z vseh strani.

Se ti sanja, kolikokrat smo v frpjih reševali svet pred temo, ki si ga je hotela podrediti? 'Ničkolikokrat' je bržda kar prava ocena. No, Dragon Quest Heroes to obrne na glavo. V tem realnočasovnem akcijskem erpegeju, ki se v veliki meri podreja formuli slovitih Dynasty Warriorjev, se izkaže, da je problem ravno v prehudi prisotnosti luči. Zaradi blagodejnega vpliva 'drevesa sveta' Yggdrassila in zaprtega temnega zmaja je pravljična srednjeveška dimenzija polna sladkobnega miru in nesramno prijaznih pošastkov, ki se imajo z ljudmi nagravžno radi. O fuj. Toda mrak ne počiva in si ne­­nehno želi vnovične vzpostavitve ravnotežja, ki ga je morebiti izni­čilo ravno standardno junaško prizadevanje. Černi čarovnik z br­či­cami, ki se trudi zavdati veliki rastlini, je zategadelj pozitiven lik. S svetlobo zaznamovana herojska mladež pa trop zaslepljenih dobričin, ki ne razume, da bivanje ne more in ne sme biti enostransko. Zanimiv zasuk.

Če so se ti zrkla ravnokar vnela od barvitosti in komaj čakaš, da zbežiš v zamorjenost Bloodborna, Dragon Quest Heroes vsekakor ni zate. Ta sekljaški erpege bo sedel tistim, ki iščejo radoživost in ravnotežje med globino ter dostopnostjo.

Kot v evropskem parlamentu
Pripoved vseeno ni bistven gradnik Dragon Quest Heroes, saj razen par twistov ne nudi dosti mesa. Kot združba reševalcev se v leteči ladji - jasno, saj gre za japonski špil - seliš od kraja do kraja in lokacije trebiš monstrumov, ki so nenadoma ugotovili, da bi bilo fino kakega človečka pomalicati, namesto da mu vsevdilj masirajo podplate. V tolkienski tradiciji rešiš ljudi, viline in škrate ter prisostvuješ tekstovnim govorancam, ki zidajo vzdušje, ne pa tudi vsebine.
Vendar se je težko upreti čarobnosti in šarmu, ki preveva DQH. Ko liki v vmesnih animacijah spregovorijo, to v dragonquestovi tradiciji storijo z množico naglasov, od škotskega in londonskega do ruskega, ki obiluje s hecnimi slovničnimi strukturami. Za nameček so prisotneži težki kalibri, od nakladaškega mladeniča, ki nikakor ne neha nažirati z razlagami nadmočnih taktik za poraz nasprotnikov, prek direktne bjonde, ki se mu zaradi tega posmehuje, in režečega se, mi­šič­njaškega generala. Zaradi tega fabula kljub mnogim klišejem in občasnemu dolgovezenju vleče.

Tudi videzno in vzdušno je tole en simpatičen, vesel špil. Liki slovitega dizajnerja Akire Toriyame kar skačejo z zaslona, okolica je barvita in pošasti take, kot bi ušle iz kakovostne risanke. Ra­dost­ni duh Dragon Questov je nedotaknjen, tudi zato, ker so številne osebe vzete iz osrednje frpjske serije. Ljubitelji slednje se bodo med drugimi razveselili nakladaškega debeluha in njegove srborite fr­ča­fel­ce. Tak­­isto je prisotnih mnogo drugih DQjevskih stalnic, od alkimis­tičnega kotla prek videza sporočilnih oken do nune v katedrali, kjer shraniš položaj, glasbe ter prepoznavnih sluzkotov, slimov, ki so zaščitni znak Dragon Questa. Čislavci slednjega bodo nedvomno očarani.

Kostur in raztur
Kljub temu Heroes ni tipska zmajskokvestovščina, temveč odvrtek, ki si sposoja iz obeh svetov. Tako kot Hyrule Warriors za wii U v stilistično drugačno razsežnost prestavi uspešno kopito serije Dynasty Warriors, kjer si v izvirniku masakriral kitajske horde. Če si zgrešil krovni članek v Jokerju 259 in zadeve ne poznaš - to je dolgometražen niz iger, kjer v pogledu od zadaj šibaš po bojišču in noro udarjaš. A čeprav v knofe drezaš kot blazen, je prisotna strateška plast, saj moraš prefrigano posredovati na ključnih mestih, sicer te capini preplavijo oziroma ne izpolniš cilja.
Na ta vic se šlepa Dragon Quest Heroes s poetično dolgim in zapletenim podnaslovom The World Tree's Woe and the Blight Below. Seliš se med manjšimi prizorišči, po par na tematsko lokacijo, kot so škratovski rudniki, vilinski gozd in nebeški stolp. Tam moraš običajno ubraniti nek cilj in potolči vse gnide. Te rade uletavajo iz portalov, ki jih zapreš s porazom njihovega nekoliko močnejšega varuha. Slejkoprej iz vrzeli prilomastijo manjši šefi s posebej močnimi napadi in večjo zalogo energije - sekiraški dinozavri, sluzavce jezdeči vitezi, sabljezobi tigri in podobna golazen. Nakar te na koncu trenutne krovne lokacije čaka še obračun s pravim glavarjem. Tega morebiti spremljajo horde navadnih tečnob - pokvečenih strupopljuvcev, neugodnih obadov, srboritih okostnjakov. Morebiti pa se primaje kar sam, tako samozavesten in zajeten je. 
Med njimi je najti gromozanskega golema in podobno korpulenten kamnit kip, prenažrtega sluzkota, kiklopa in trola, pri čemer so seveda vsi tematiki ustrezno prisrčni in skorajda nič grozoviti. Njihovi napadalni vzorci niso blazno zapleteni, vendar ne boš samo udrihal in bodo padli. Važna sta tajming in izkoriščanje okoljskih danosti, recimo sedanje za topove oziroma, bolje rečeno, brzostrelne havbice z omejenimi zalogami streliva, ki v izogib zlorabam potrebujejo nekaj časa, da se vnovič napolnijo. V stari igralski tradiciji se nekateri poraženi šefi kasneje pomešajo med obi­čaj­nejše nasprotnike, tako da je naval zmerom bolj pisan. In, jasno, večji.

Običajno si ti tisti, ki deli poškodbe, kot vetrovnica na zgornji sliki. (Škoda, da proti kanaljam ni obrnjena ritensko. To bi uroku dalo novo dimenzijo.) A barabinčki ti znajo zavdati, na primer z uspavalno coprnijo, ki je v delovanju spodaj.

V družbi, toda sam
V tradiciji Dynasty Warriors že spočetka, kaj šele naknadno, obračunavaš z ducati, kaj ducati, stotinami gravžev, katerih portale je treba zatirati v kali in istočasno braniti ključne točke. Pri tem ti pomagajo zasužnjeni sov­ražniki, ki jih odlagaš na vročih mestih in se borijo zate. A jih ni na pretek in niso ravno siloviti. Nekoliko učinkovitejši so tvoji kameradi v štiričlanski druščini, ki jim žal ne moreš podrobno poveljevati. Imajo pa drugo funkcijo: med njimi lahko kadarkoli prosto preklapljaš. Če si na misijo vzel raznoliko četverico - na 'klopi' ti sedi vedno več bojevnikov, ki jih sproti osvobajaš -, imaš s tem dostop do številnih in raznolikih veščin. Temeljni čupator Lucius opleta s sabljo, brani s ščitom in ognjeno čara, vijolična dečva meče bumerang, ruski suličar kolegom dviga obrambo, neko drugo dekle zdravi in tako dalje.
Boj je poln hlastnega udrihanja z mlatenjem po dveh gumbih za udarce, bleščavih kombinacij, ki nastajajo kar same od sebe, in sprožanj čarovnij, ki kot slamje razmečejo in ugonobijo po dvajset tolovajev naenkrat. Imaš sicer blok in izmik, vendar sta zvečine podložna napadu, kralju serije Warriors. Sovražniki se do neke mere upirajo in se občasno ščitijo ter mečejo kake zoprne čarovnije, kot je spanec, da jih ne moreš demolirati s spamanjem. Toda z nekaj previdnosti ter manevriranja in obilico knofodrka zvečine podležejo. Zaradi tega so Dragon Quest Heroes po čisti igralno-akcijski plati dosti standardna warriorska sekljačina, ki se začne čez nekaj časa malo ponavljati, celo vleči. Škoda tudi, da producenti Omega Force, ki skrbijo za niz Dynasty, niso naposled vdelali veči­gralst­va, četudi samo lokalnega, saj se mu dizajn kar sam ponuja. A žal DQH ostaja puščavniški.

Šefovje ni žlehtno ter smrtno resno in tudi zato je DQH špil, katerega odvijanje lahko spremljajo otroci. Zaradi videza, efektov in vmesnih animacij izgleda kakor sobotna risanka, krvi ni nikjer in gnide ter (vele)sluzavci jih vzgojno fašejo.

Vzem si ga na izi
Res pa je, da so se avtorji potrudili, da bi razblinili za Warriors standardno razvlečenost in duhamornost. Prizorišča so manjša, zaradi česar gre po zlu nekaj strateške zahtevnosti, plus pa je, da so misije krajše, udarnejše in neposrednejše. Osrednja kampanja je sicer premočrtna, ne ravno težka in venomer hoče, da nekaj braniš. Vendar lepo teče in nudi raznolika okolja, od navadnih mestnih ulic prek drevesne velekrošnje, kjer je moč strmoglaviti v prepad (nič bati, kazni ni), do večnadstropnih aren in palač, kjer kipi bruhajo ogenj in se je treba seliti med teleportirnimi ploščadmi. Primerjalno gledano so lokacije bolj domiselne kot v Hyrule Warriors in številnih drugih delih, od Orochijev in Gundama do osrednjih epizod, ki znajo biti po tej plati pravi dolgcajt. 

V dodatnih misijah in new game plusu so takile hecni kiklopi silnejši nasprotniki kot v nežnem prvem skozihodu osrednje kampanje. Če jih hočeš poonegaviti, boš moral vložiti dosti udrihanja in nakupovanja opreme. Ni pa ta blazno dvoumna.

Za nameček je tu zvrhana malha obstranskih zadolžitev, ki prinašajo številne bitke za dodatne izkušnje, opremo in predvsem doživetje. Tu čakajo mnogi dodatni in nabildani šefi ter vznemirljivi obračuni. Med alternativnimi lokacijami, ki sproti vznikajo, se lahko prosto spreletavaš z zračno ladjo in jih opravljaš v sebi dragem vrstnem redu. Vmes kaj premelješ s številnimi sotrpini na krovu, ki imajo vedno povedati kaj novega, in se imaš prav sproščujoče fino, dasi ne počneš nič hudo akcijsko naprednega oziroma taktično možganskega. Tu je tudi cimpranje nove opreme skozi recepte, nabiranje kolajn, seznami pobitih živalc in tako naprej. In četudi je prvi skozihod nekam lahek, te nato čakajo stopnjevano težki new game plusi, s katerimi se lahko ubadaš v nedogled. Izziv tako vseeno nastopi.
Manko globine je Ahilova peta igre, ki bi bila z nekaj več tovrstnega vložka sijajna. Razvoj likov je denimo zelo ozek, tako kot nabor njihovih sposobnosti, kar pelje k izvajanju enih in istih potez. Stokrat, tisočkrat. Resda lahko med vojščaki in vojščakinjami sproti menjavaš, ampak saj veš, da se v frpjih navežeš na 'svoj' lik in ga nerad spuščaš iz rok. Ampak Dragon Quest Heroes so pač zadovoljni s tem, da so zabaven in barvit špil, ki kljub stalnemu ravsu budi pozitivna čustva in na dolgi rok nudi presenetljivo dosti.

Dragon Quest Heroes
Square Enix za playstation 4
objavljeno: Joker 270
januar 2016

80