IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Dragon Ball Xenoverse
Dragon Ball Xenoverse

Sneti ima dvoje zmajskih krogel in pihalnik svete beline. Boš sprobal?

Nedvomno poznaš tisti bedni občutek, ko te razočara težko pričakovan špil. Se pa včasih zgodi obratno - da te razveseli nekaj, od česar si nisi obetal ničesar. Tak je Dragon Ball Xenoverse, besna pretepaška arkada v animejsko-mangovskem vesolju Gokuja, medzvezdnih Saiyancev in nebeškega garbanja. Vnaprej sem jo imel za licenčni ščiš, a me je dokaj prijetno presenetila!

Daleč si prišel, mladenič
V Xenoversu Goku ni več malček z opičjim repom, saj je že večkrat nabildal in postal svetlolaso medzvezdno nadbitje, za katerega je frčanje še najmanjši podvig. V zgodbi, ki se nepoznavalcu ne potruditi razložiti ni­če­sar, Raditz, Frieza in drugi težaki zahvaljujoč stricem iz ozadja dobijo posebne moči in se spravijo nad Gokuja. Na pomoč pride časovni policist Trunks in vpokliče tvoj lik, ki ga podrobno oblikuješ na lastno pest. Tako v premočrtnem nizu osrednjih misij pomagaš Gokuju iz kriznih situacij in se še drugače trudiš prekrižati ra­ču­ne sitnobam.

Izven teh 'master questov' tekaš po sučišču, kjer se pogovarjaš s čudaki in obiskuješ štante, s čimer spro­žaš dogodke. Opravljaš denimo stranske naloge, pri čemer si lahko omisliš lokalno ali spletno pomoč, in se udeležuješ posamičnih bojev z živimi ali raču­nal­niš­kimi nasprotniki. Ni nujno, da vanje vzameš lastni lik, marveč odkleneš in izbereš na ducate drugih, od Vegete do Piccola. No, v središču pozornosti je vseeno tvoj avatar. Za nabrane izkušnje mu višaš statistike, določaš mu specialke, v ruzak mu daješ predmete za rabo med bitkami in ga odevaš v vedno nove šemaste cote.
Igra je barvita, radoživa in do obisti risankasta, kar bogatijo televizijske vmesne sekvence in daljše animacije, narejene s srčkom. V njih vse poka in se podira, vendar je to le podaljšek borilne akcije. Tiste, ki se na enem koncu dotika Street Fighterja, na drugem pa vesolja. In zaloge norih gobic.

Čeprav na sliki sodelujoči v veččlanskem fajtu skorajda stojijo na tleh, dosti pogosteje lebdijo v zraku. Tam mlatijo, se izmikajo, pičijo sem ter tja in se spuščajo in dvigajo.

Laser v gonade
DBX je pretepačina, postavljena v odprte arene, kjer se nastopajoči bolj mlatijo v zraku kot na tleh. Vsi znajo leteti kot rakete, kar omogoča hit­ro prečkanje razdalj med borci. Nasprotnikom energijo pobiraš z navadnimi udarci, izstrelki, specialkami in ultranapadi, pri čemer so vnosi namesto kompliciranih gibov iz Street Fighterjev enostavni. Stisneš dva gumba in že tvoj leteči junak zašvasa s plazemskim žarkom, se teleportira ali več sekund poblaznelo maha z udi. Fino za manj spretne in mlajše, ki jim je igra pravzaprav namenjena. Te poteze je moč povezovati z nizi običaj­nih sunkov, iz težav pa se reševati s pravočasnim stis­kom gumba za izmik in supermanskim pičenjem v za­vetje, kot je skalovje na puščavski stopnji ali hiša na mestni. A ker zaradi dinamične fizike zaklon hitro razpade, pravega predaha ni.
Ta adrenalinska, razturaška akcija, ki dodobra zaposli prste in čute, privlači. Tempo je nepopustljiv in redkokdaj si sam, saj naletiš na skupine šibkejših in močnejših sovražnikov ter imaš s sabo več tovarišev, ki te lahko oživijo. V eni sekundi družno garbaš ubož­ca, nakar mu na pomoč prifrčita dva kamerada in situacija se krepko predrugači, ko v ledvice fašeš salvo ognjenih krogel. Sledijo izmiki, protinapadi v pravem trenutku in občasno zadajanje udarcev v prazno, ko se kamera noče prav postaviti ali si preveč zagret. Le mirno, bojevnik, le mirno. Zdaj si v zen-oversu!

Goku, zdaj te namlatim
Daleč od tega, da bi bil DBX globok špil, in po igralni plati na dolgi rok ne zdrži. Preveč je dokaj sličnih situacij in ponavljanja bitk, ki znajo biti ob tem raz­vlečene. To nikakor ni hardcore pretepačina s številnimi niansami in materiala za študiranje kmalu zma­nj­ka. Škoda tudi, da je igra nadvse očitno namenjena fanom, da teži z zamudnim in brezzveznim nabiranjem materialov po 3D-arenah ter da založnik kljub polni ceni pogoltno trži dodatno vsebino. Prva se tiče sezon GT in stane mastnega desetaka za tri like in pr­giš­če kvestov. Tudi nekaj tehničnih težav ima zadeva, kot je zamik v internetnih obračunih za do šest ljudi.
Po drugi strani pa spet ni tako plitka, da bi se skoznjo zehaje sprehodil. Za kasnejše bitke, kjer je treba pretepsti več capinov zapored, med drugim v šefovsko mutantskih oblikah, se moraš temeljito pripraviti. Vna­šanje ukazov je knofodrkaško, a slepo razbijanje te brž privede v težave. Nazaj pa te stalno vabijo animeju zvesto vzdušje, bildanje heroja in simpl prehajanje med eno- ter večigralsko platjo, kjer so spletni obračuni oddaljeni le sprehod do hišice v sučišču. Isto velja za odbite situacije, kjer zaradi časovnih manipulacij Saiyanci postanejo pozitivci, ki morajo prebutati Gokuja in njegovega tečnega pamža. Aaah. Paše.

Sučišče je kraj, koder sprožaš misije in srečuješ vse več hecnežev, od katerih ima marsikdo kaj za povedati.

Dragon Ball Xenoverse
Bandai Namco za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 261
april 2015

71