IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Bloodborne
Bloodborne

"There's a bad moon on the rise," si s polnimi gatami popeva Sneti.

Angleška mesta 19. stoletja so bila za bivanje vse prej kot prijetna. Industrijska revolucija je vanje prignala trume, ki so živele v hudi umazaniji in težki revščini. Smradu in nasilja je bilo, kolikor si hotel, ter v tovarnah in rudnikih so garali tako odrasli kot otroci. In če si se uspel ogniti sifilisu, te je zaštihal Jack Razparač. Zamisli si potemtakem tovrstni izmišljeni Yharnam v še hujši, fantazijsko grozljivi obliki. Ker je ta starodav­ni gotski becirk znan po čudežnih zdravilih, ki pre­že­nejo sleherno bolest, vanj masovno romajo ljudje od blizu in daleč. Tudi ti, brezimni lovec. A tam najdeš skrivnostno krvno okužbo, ki je prebivalstvo bodisi obnorelo, bodisi spremenilo v groteskne spake. Ne preostane ti drugega, kot da pokolješ vse, na kar naletiš. Vmes pa se trudiš, da med jago po tlakovanih ulicah in bližnjih območjih, infestiranih z nakazami iz Onkraja, ne bi zavekal kot dekletce.
Ja, taka je moč domišljije japonskega From Softwara, ki je z Bloodbornom za sekalne igre naredil tisto, kar je z Dark Souls za frpje. Transformiral jih je, da ne bodo nikdar več enake.

Bloodborne je skrivnostna, grozljiva in zafrknjena arkadna sekljačina s frpjs­kimi elementi. Namenjena je zagretim igralcem vročih prstov in hladne krvi.

Opredelitvene tegobe
Najprej je treba poudariti, da Bloodborne ni polnopravni, 'visoki' frp, kakršni so Skyrim, Witcher in Dragon Age. Lahkokategoren je celo med akcijskimi erpegeji. Ko v pogledu od zadaj šibaš naokoli in v docela realnem času kolješ stvore, nimaš na razpolago marsičesa, kar je tipično za igranja vlog. Lik lahko sicer grafično oblikuješ, toda poklic je samo en, 'hunter'. To dejansko ni služba, ampak oznaka za edinega možnega tipčka, ki suče dve vrsti orožja. Eno je hladno v desni roki, drugo strelno v levi.
Nadalje ni različnih čarovnij, oklepov, ščitov, puščic, obtežitve. Pa tudi ne širne dežele, zemljevida, krčme, dolgih pogovorov, druščine, ugank. Od ’role playinga’ ostanejo le nabiranje izkušenj, v zameno za katere krepiš pol ducata statistik, raba predmetov in nadgrajevanje orožij. Zato Bloodborne ni Dark Souls 3 oziroma neka žalobna izvedenka Gothica. Bliže je akcijskim špilom vrste hack and slash, kakršni so God of War, Bayonetta, Devil May Cry in Ninja Gaiden. Zategadelj mu je bolje reči napredna sekljačina kot oskubljena frpjka.
To ni presenetljivo, kajti njegove dušne prehodnice, Demon's Souls in oba Dark Soulsa, so s poudarjanjem spopadov in mankom mnogih frpjskih elementov že silile v to smer. Ob tem so nudile širino, saj si lahko izbiral med številnimi poklici in naborom opreme. Bloodborne pa to oklesti in seže predvsem v globino svojega praktično edinega načina udejstvovanja. Osrednji avtor Hidetaka Miyazaki je torej od­rezal 'frpjski špeh', odbil še nekaj svojstvenih gradnikov iz Souls, kot sta človeška in zombijska oblika junaka, ter poudaril sveto trojico: vojskovanje, raziskovanje, vzdušje. Ampak to zadostuje za vrhunski sekalni špil, oplemeniten z ravno toliko erpegejske zapuščine, da preseže običajne sekljalke. Vsled neznanske mračnosti in hecnih posebnosti Bloodborne resda ne bo sedel vsem. Zna pa čisto obnoreti tiste, ki jim bo.

Formalno prvi šef je Cleric Beast, ki zahteva modro gibanje, saj je prostor omejen. Zaradi odprtosti sveta sem ga sam zgrešil in najprej naletel na Fotra …

Na obisku pri Angležih
V prvi vrsti to ni igra, ki bi jo malo pošpilal za sprostitev. Celotna linija Souls slovi po nepopustljivi zajebanosti in terjanju skrajne vztrajnosti. Bloodborne je kvašen podobno in vsebuje le eno težavnostno nastavitev: visoko. Ko se kot novopečen lovec zbudiš v razpadli viktorijanski bolnišnici, vihtiš zgolj pesti. V naslednjem prostoru sre­čaš stasitega volkodlaka, ki te fenta z dvema zamahoma krempljastih šap. Zbudiš se v varnem sučišču, pokopališču Hunter's Dream pod razdrapano kočuro, kjer ti paraliziran starec na vozičku razodene ... ee, nič kaj dosti. Jasno ti je le, da se boš od tod čudežno teleportiral na odklenjena območja, kjer boš garbal zalego in si skušal odpreti pot naprej, za kar bo običajno treba razbiti šefa.
Preneseš se tako k prvi nagrobni svetilki, ki označuje kraje, od koder je moč skočiti v štab, in se lotiš vohljanja. Z visokega gledišča uzreš devetnajstostoletne mestne širjave, ki jih boš sčasoma vse po vrsti obiskal - razumeš, kako te oblikovalci pripravljajo na to, kar pride? Spustiš se na govnaško ulico in z rahlo okornim krepelskim opletanjem zavdaš prvim kmetavzom. Dva od teh po stari Fromovi navadi spita in se zbudita šele, ko se približaš, tako da obstaja nevarnost, da te naskočita v hrbet. Ej, a veš, kako spoznaš igralca Bloodborna? Tisti je, ki stalno suče kamero in preverja, kaj se dogaja okrog njega. Le tako preživi.

Hunter's Dream je varno pribežališče, od koder se pri nagrobnikih teleportiraš k odklenjenim lampicam. Te okvirno delujejo kot kresovi v Soulsih.

Trdi udarci v mehko meso
Okej, nekoliko mutirani dninarji kljub vpitju, češ, da sem jaz beštija (huh?), niso večji problem. Ves ponosen radoživo pičiš dalje - in zaideš pred kozave frise večje skupine, ki se te loti z vilami in baklami. Faaak!!! Ker nimaš ščita in količkaj učinkovitega oklepa, preživiš le tako, da se besno izmikaš š šviganjem nazaj in vstran. Vendar tega ne moreš početi v nedogled, saj ti zmanjka kondicije.
Medtem ko čakaš, da se napolni, uporabiš ampulo s krvjo, ki ti povrne energijo. A še bolje je, da se naučiš ključnega obrambnega manevra: strela. Ognjena orožja v Bloodbornu zvečine namreč niso namenjena pokanju na razdaljo in ugonabljanju tečnob, saj so za kaj takega preslabotna. Njihova temeljna funkcija je drugačna: prestrezanje napadov. Če ustreliš tedaj, ko je sovrag nekje na polovici animacije (kar navadno pomeni, da ti je že grozeče blizu), ga boš prekinil in za nekaj sekund spravil v omedlevico. Tedaj se mu lahko približaš in mu mogočno, 'visceralno' zavdaš. Pri tem lovec seže vanj in mu premeša drob, da kri škropi na vse strani. Juhej! Toda če strel zgreši, pri če­mer je količina živosrebrnih nabojev seveda omejena, znaš dodobra kasirati.
S tem res mislim dodobra, kajti za smrt ponavadi zadostuje nekaj udarcev od česarkoli na približno tvoji razvojni stopnji. Denimo od kapucinskega debeluha s podolgovato sekiro, ki čaka blizu ulič­nih tolpašev in te izziva, nemo govoreč "Si me upaš lotiti?" Ne gre le za to, da je barabin del elegantnega tutoriala, ki ne potrebuje tekstovnih navodil, temveč sloni na golem poteku, flowu igranja. Nasprotnik s pol ducata različnih napadov in ugonobitvijo tebe praktično v enem šusu je tam zaradi tega, da se brez hujših posledic naučiš nians borilnega sistema. In teh ne manjka.

Ker je dizajn premišljen, se ne spopadeš takoj s tentakloglavci in kadavri, marveč z angleškimi reveži, ki patruljirajo po ulicah. A z njimi je nekaj narobe …

Morilec ino tehničar
Čeprav Demon's in Dark Souls nadvse cenim, mi osebno od nekdaj ni bilo všeč, da je moč toliko stvari v njih opraviti na cenen, 'čizerski' način. Predvsem če izbereš daljinski poklic, kot sta coprnik in lokostrelec, ki dosti mogočnih sovragov ugonobita z varne razdalje. Ter da so v njiju tudi minimalno oklepljeni bojevniki še vedno okorni v primerjavi z igrami vrste hack and slash. To Bloodborne bistveno spremeni. Ker imaš na razpolago le gvante iz blaga in en sam beden lesen ščit, ki ni nič drugega kot kruta zajebancija, se moraš levjemu deležu kanalj približati. Tedaj se izkaže hunterjeva gibčnost, ki se s pravilno tempiranim šviganjem izmika napadom in strelom. S tem se sitnobam postavlja ob običajno manj zaščitene boke in riti, kar izkoristi za poško­do­vanje, preden se umakne za obnovitev stamine.
Resda ti je na razpolago več nenavadnih, krasno oblikovanih orožij hladne in strelne sorte. Od meča, ki macola postane, električnega buzdovana in palice, ki se raztegne v verigo, do hitrostrelne pištole, širokocevnega pihalnika ter ročnega kanona, ki z enim mogočnim šusom skuri polovico zaloge krogel. Hladna krepelca imajo dvoje funkcij, zato se jim reče 'trick weapons' - znajo spremeniti obliko, s čimer podalj­šaš kombinacijo. Tako se velika nožička razpre ali sekira podaljša v helebardo ter pridobi na dometu, kar je krasno za zaključek niza zamahov. Vsa orožja je moč nadgraditi z najdenimi materiali in rezila za­čas­no oplemenititi z efekti, kot je ogenj. Prav tako lahko uporabljaš ofenzivne predmete, kot so molotovke in zastrupljevalna bodala, ter izkoriščaš druga zdravila poleg ampul krvi.

V naključno generiranih temnicah naletiš na sovražnike, ki jih v kampanji ni. Zato je nabiranje surovin za njihovo stvaritev tolikanj privlačnejše.

Na ostrem robu rezila
A vse to spreminja podrobnosti pristopa, ne krovne mehanike, ki ostaja zvesta sekalni tradiciji. Vedi, kje si. Izmikaj se. Čakaj na priložnost in jo izkoristi. Izberi pravi trenutek za napad in pravega za beg. Dejansko je vsa akcija sestavljena iz nenehnih zaporedij arkadno-akcijskih napadov, izmikanj, prestrezanj in umikanj. Dopolnjuje jih pogruntavščina, da se ti del izgubljene energije povrne, če hitro zadeneš sovraga, ki te je poško­do­val. S tem je poudarek na čistih napadih še večji in pre­živetje ti zagotovi agresija, ne defenzivnost. To je ob­čutna sprememba glede na precej obrambno naravnane Soulse.
Vseeno tempo ni tako hiter kot pri marsikateri predstavnici zvrsti. Pri sekljačinah smo vajeni, da dosti opravimo s knofodrkom, ki pa je v Bloodbornu domala prepovedan. Lovec opleta relativno počasi, zato mora vsaka poteza šteti. Še zlasti, če hočeš kaj storiti z mogočnejšim napadom, ki terja čas. Vsekakor pozabi na tvorjenje dolgih kombinacij, skakanje in letanje naokoli kot kura brez glave. V okvirnem slogu mečevalcev iz Dark Souls tu krožiš okrog capina, vzetega na muho, mu v primernem trenutku zadaš bolečino, se izmakneš in jo vnovič zadaš. Toda več je hitrejšega gibanja in ne moreš se zanašati na ščit ter kup železja na riti. Če pade po tebi, pade orenk. Zato se moraš potruditi, da se to ne zgodi.

Igra te za pazljivo raziskovanje nagrajuje s spremenjenimi lokacijami in dejstvom, da nabrane predmete obdržiš za večno. Tako ob crkotu nisi preveč hud.

Menažerija strahu
Osrednji korak do tega je preučevanje sovražnikov, kjer Bloodborne blesti in v tradiciji Dark Souls vsebuje na ducate sort kanalj. Zaloga je neverjetno raznolika in domišljijska, saj poleg omenjenih volkodlakov in kmetavzov, ki se spet delijo na več vrst oborožen­cev, med ostalim srečaš poblaznele hruste, krvoločne pse, bledolične grobarje, kričeče coprnice, tri metre visoke sekiraše, ognjenobruhne stonoge, premikajoče se gnezde kač, odurne črvaste mutante in vrane, ki najprej pre­žijo v podrasti, nakar se prhutaje in, da, lajajoče zapodijo vate. Lajajoči krokarji, dama in gospodje. Hud je moral biti tisti suši. Raznoteri so vzorci obnašanja zalege, ki je noče biti konec in pri kateri imaš res trdo miselno kožo, če te vsaj občasno ne zmrazi. 
Po Soulsovi navadi po skoku v štab vsi običajni sovražniki oživijo, kar pomeni, da lahko tlača­niš za izkušnje. To ni težava, saj gre pri ponav­lja­jočem se klanju za dinamičen trening namesto za enoličen dolgčas, kot se rado dogaja. A za doseg naslednje stopnje in dvig ene od statistik potrebuješ vedno več krvnih odmevov. Čez čas pa je učinek dvigovanja stopenj manj opazen in zmerom več pomeni spretnost. Zlasti ko po tridesetih ali več urah prideš do enega od treh mo­gočih koncev in začneš v new game +, kjer obdr­žiš nabrano in kanalje postanejo moč­nejše. Ali v new game ++ in tako naprej. Sicer lahko bildaš, toda ključne niso statistike, ampak tvoja veščina. Tako se dela!

Axe reaper je eden mogočnejših sovražnikov v zgodnji fazi igre. Tale njegova varianta ne vihti sekire, temveč kroglo na ketni. Boš čakal ali planil nanj?

Oni nam vladajo
Potreba po spretnosti je najbolj vidna pri šefih, še enem vidiku Bloodbornove izvrstnosti. From Software slovi po divjih, zafrknjenih ter videzno odbitih žu­panskih kreaturah in temu slovesu se niso izneverili. Začetne štirinoge beštije, na kateri next-genovsko valovi dlaka, niso še nič. Kasneje te hočejo začopatiti njihovi krvoločnejši bratranci, čarovniške trojice ter ogabna pajkovska zalega. Vsak poglavar ima odlično zamišljene vzorce delovanja, s čimer te dostikrat ujame na limanice, ti spodbije naučeno in zahteva predpripravo. In ko misliš, da ne more biti huje, se dvigne krvava luna in naenkrat spregledaš. Tedaj vidiš, kaj ti je vseskozi viselo nad glavo, in se zgroziš. Še bolj pa ti gredo lasje pokonci, ko se moraš s tem spopasti ... 
Še dobro, da prideš tudi pred človekolike sovrage, med katerimi je več sorodnih hunterjev. Imajo slično oborožitev kot ti, kar pomeni, da te lahko spravijo v omedlevico in te instantno pokončajo. Plesi z njimi so drugačni kot s štirinogci, ti pa spet od onkrajskih. Da ne omenjam spletnih bitk z živimi osebki, ki so isto­čas­no taktične in veš­čin­s­ke, obseg možnosti v njih pa je širši kot v Dark Souls (2), saj je več poudarka na reakcijah ter prestrezanjih. Da, Bloodborne ima obsežno večigralsko komponento, ki obsega tako sodelovanje pri ugonabljanju šefov kot boj med igralci. Sicer je multi čisto po Fromovsko zakompliciran, saj nima obi­čajnega iskalnika, marveč je treba zvoniti z nekimi zvonovi v inventarju, ker hej, ni ga čez ču­daš­ko skrivnostnost. A sis­tem deluje in tokrat ni treba puš­ča­ti na tleh znakov, s prijateljem pa se lahko srečaš s vpisom le vama znane kode. Kajpak je še vedno prisotno tudi opazovanje duhcev preminulih igralcev in pisanje ter prebiranje sporočil na tleh, iz katerih sklepaš, kaj in od kod te bo popadla nesnaga.

Oklepov sicer ni, vendar je nemalo pomembno, kakšno elementarno zaščito nudijo večdelna oblačila. Za spopad s kačami je dobro biti odporen na strup.

CCR so vsi umrli 
Z igranjem zlagoma spoznavaš, zakaj se je Yharnam znašel v taki gnojnici in kaj se v njem pravzaprav dogaja. Tega ne bom izdajal, vendar je povezano z literarnim izročilom ameriškega pisatelja H. P. Lovecrafta. Njegove zgodbe o univerzumu, ki mu vladajo pandimenzionalna, mogočna in povsem neusmiljena tujska nadbitja, so sicer že rabile kot podlaga več igram. Toda srži cthulhujskega mita ni nikomur uspelo ujeti tako pronicljivo kot Japoncem. V Bloodbornu skozi stanje okolice in bitij resnično doumeš vpliv 'old ones' na našo ubogo Zemljico ter norost, ki jo s svojo prisotnostjo povzročijo pri njenem življu. 
Ker zgodba ni natančno definirana in podana na običajen način, torej z veliko čveka in teksta in vmesnih sekvenc, se zdi Bloodborne prazen, plehek in medel. Vendar ni. V prikazu tega razdrapanega, poblazne­lega sveta se skriva dosti več, kot je razvidno na prvi pogled. Z vsako novo lokacijo se razpirajo frišne dimenzije strahu in groze, propada in transformacije v gravž. Igra sicer črpa iz lokacij, kot je znameniti Tower of Latria iz Demon's Soulsa, a doda toliko novega, da se kot star Soulaš ne počutiš nategnjenega s ponavljanjem. Četudi so prijemi za dosego cilja slični, ne gre več za srednji vek, ampak za viktorijansko dobo. 
K fantastičnemu vzdušju močno prispeva grafični pogon, ki je kljub neumestno vlažno-odsevajočim površinam odličen pri ustvarjanju fine gotske okolice, polne meglic in polteme. Nadmočno štango ji držijo prvovrstni zvočni učinki, naj gre za cingljanje zvonč­ka čarovnic, ki obujajo mrtve, ječanja za zaprtimi vrati ali ropotanje nečesa za bližnjim zidom. Pa izredna, minimalistično uporabljena inštrumen­tal­no-pevska glasba, ki z rahlo kakofonijo ustvarja pravšnje ne­lagodje. Ob tem ti je najbrž jasno, da je v igri bore malo normalne svetlobe, barvitosti in upanja, tako da naj iskalci tovrstnih zadev bežijo, kolikor jih nežne nogice neso. Bloodborne je še bolj kot Souls posve­čen ljubiteljem tesnobe, srha in hororja.

Če si nisi domač s Soulsi, pričakuj nekaj privajanja inventarju in škiljenja v tež­ko dojemljive statistike. Pričakuješ orenk razlago, kaj je 'bloodtinge'? Ha! HA!

Dr. Dyingstone
Pri okolici ni v ospredju le to, kako efektivna je v ogabnosti in propadlosti. Niti ne njena raznoterost, saj obiščeš več mestnih kvartirjev, podzemne votline z jezerom strupa, bližnje vasi, zapor, univerzo, kjer se te lotijo zombakeljsko-duhčasti študentje, premož­niš­ko vilo, skalne obronke in še kaj. Posebna odlika je tisto, kar je bilo pohvale vredno že v Dark Souls: medsebojna povezanost delov sveta. 
Res je, da se ne podaš na poljane kot v Amalurju in Inqusitionu, marveč se plaziš po relativno majhnem področju. Prav tako je neumno, da ti pot dostikrat zapira pol metra visok zid, čez katerega pač ne moreš splezati. Kljub temu pa izkusiš odprtost sveta, kjer lahko v danem trenutku ubereš več poti v tematsko samosvoje dele. In ne gre le za to, da so razdelki povezani, temveč za to, kako so. Bloodborne je sposoben iz tebe izvleči vzklike "UAU", ko nekam pribluziš in tam najdeš lojtro, ki te pripelje k enim od drugače trdno zaprtih duri. Ko jih odpreš, bodo zevala za večno in ti omogočala bližnjični dostop do naprednejših razdelkov. Čisto mogoče je tudi zgrešiti celotne šefe ali se njih ter območij lotiti po lastnem vrstnem redu. 
Tako razkrivanje nudi pravi občutek avanturizma, sploh ker je dosti presenečenj, od navidez enakih sovražnikov, ki dobijo nove moči, do pasti, kot so stikala v tleh, ki sprožijo smrtonosne špičaste balvane, in portali, ki te posrkajo. A eden od njih te ubije le, če s sabo nimaš določenega predmeta, drugače z njim odkriješ skrivnost. In kako naj človek bi to vedel? Hja. Z dosti igranja, poskušanja, volje, pogovorov s kolegi, sreče in, mhm, rabe spletnih pomagalnikov. To so edina orožja, s katerimi se upreš pregovorni Miyazakijevi žlehtnobi. 

Tu poziram z enim od ognjevitih orožij. Na tleh poleg mene pa je mali nagrobnik, ki ga je na strežniku nekdo pustil in me s tem na nekaj opozoril.

Miyazaki nas trola
Soulsi niso težki samo zato, ker te lahko s kakcem ubije vsaka miš, ampak ker so tako zahojeno nepredirni. Enako je z Bloodbornom, kjer je še najmanjši problem to, da so luči za teleportiranje v štab rade za šefi, ne pred njimi. Dojemanje udejstvovanja je podobno socialističnemu učenju plavanja, ko so te vrgli v vodo in če si splaval, si, drugače pač nisi. Igra levji delež skrivnosti prižema k prsim tako močno, da jih moraš aktivno iztrgati. Prejemaš na kupe predmetov, za katere moraš ob kriptičnih opisih sam pogruntati, za kaj so dobri. Na kratko čvekaš z nevidnimi ljudmi za vrati, ki ti vzamejo pomemben predmet in ti v zameno ne dajo ničesar. Mimogrede zgrešiš ducat dajalcev kvestov ali nekoga nehote ubiješ, s čimer se vnaprej oropaš možnosti videnja določenega konca. 

Nihče ti nadalje ne razloži statistik, ki so vse prej kot običajne, in tega, kaj je insight (to je postavka ob očesu zgoraj desno, ki dodatno regulira težavnost - več uvida kot imaš, teže ti bo). Včasih moraš kam skočiti, kar je neznansko okorno, ali novo področje doseči s samomorilskim padanjem v globino. Tedaj zlahka zgrešiš cilj, nakar ceno plača kontroler. Premora ni, razen če greš v sistemski vmesnik, ter prostor za shranjevanje položaja je en sam, kamor se vse zapisuje samodejno. Bogvari, da vmes zmanjka elektrike! In žal Fromovci niso izpolnili ne­katerih obljub, na primer tiste o prosto blodečih sovražnih hordah. Barabe še vedno bodisi skriptano in enostavno patruljirajo, bodisi stojijo pri miru in čakajo na sprožilnik.  
Igra ima probleme tudi izven tradicionalne soulsovske nedostopnosti za začetnike in manj zagrizene. Na sporedu so neprijetni hrošči, ki jih sproti pipsajo, dolga včitavanja, ki bi v igri s toliko smrtmi pač morala znašati manj kot štirideset sekund, in na več mestih slaba gladkost. Ta že itak ne znaša zaželenih 60 sličic na sekundo, marveč pol manj, nakar gre dodatno v franže pri marsikaterem šefu. Sicer je res, da se Bloodborne odvija dokaj počasi. A taki tehnični problemi vseeno kvarijo vtis in škoda je, da je tole ekskluziva za playstation 4. Moderen PC bi jo poganjal sanjsko. 

Zapleši z zlodejem 
Toda hakeljci Bloodborna nikakor ne skvarijo do te mere, da bi se mu veljalo odpovedati. Je že res, da je to nišen, sladokusen špil, ki ni privlačen za množice in svoje premnoge tajne obelodani le igralskemu predanežu, navdušenemu nad skrajno turobnostjo. A če gre soditi po uspehu serije Souls, je takih več, kot bi si človek mislil. In če si v sekljačinah željan novosti ter svežine, poleg česar čislaš gnus, si našel pravi izdelek. 
Zato le vkup, uboga gmajna! Pridi v Yharnam, kjer boš v mesečini plesala s predimenzioniranimi strigalicami, koder se pod vijoličnim nebom zibljejo gromozanski tentaklasti nestvori, v gnili maternici pa iz usrane krvi raste alienska čudovitost. Pa ne boj se umreti. Smrt je šele začetek.

Bloodborne
From Software / Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 261
april 2015

90

 
 
   
sorodni članki