IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Transformers: Rise of the Dark Spark
Transformers: Rise of the Dark Spark

Snetiju se električna krtačka v ustih sp­re­meni v robota. Čekan ostane rumen.

Pa smo spet tam, kjer za igralsko transformatorsko franšizo skrbijo ne preveč uki razvijalci. High Moon Studios so se po treh robotovščinah odklopili ter štafeto predali skupini Edge of Reality, ki je doslej delala obrtniške predelave in F2P-šuter Loadout. Rise of the Dark Spark vsled pomanjk­ljivega pedigreja ni ravno pretresljiva tretjeosebna streljačina, vsekakor ne na nivoju solidnih War for Cybertron in Fall of Cybertron (sredinski del, Moon, je bil bolj zanikrn). Ni zanič. Je le povprečen in zadosten.

Slika tega ne pokaže zares, a zunanjost je za zmogljivosti PS4 res porazno slaba. Nakar na ta rovaš še gladkost ni ravno zgledna. Pač ne znajo!

Megatron, kje si?!
Povezava s filmom Age of Extinction je rahla in jo uvidiš šele proti koncu, pa še to le na ravni likov, kot sta krovni negativec Lockdown in tiranozaver Grimrock, s katerim nekaj časa tacaš in kuriš. A tako je bilo že s trilogijo o Cybertronu, ki prav tako ni sledila zgodbi s tedanjih platen. Špil se osredotoča na artefakt 'temna iskra', do katerega se dokoplje decepticonski Lockdown, Autoboti z Optimusom na čelu pa ga gredo nalomit, da ne bi postal premočan. Kar je hecno, kajti dark spark daje uporabniku dobesedno božje moči, od teleportiranja do potovanja skozi čas. Pomeni, da je njegov novi lastnik čisti nesposobnež.
Po zgledu preteklih špilov izmenično igraš z dobro in slabo stranjo, s čimer se plete štorija. Ta ni nič posebnega in je zaradi skakanja po dobah precej zmedena. Še najbolj zanimiva je s stališča, da skuša postaviti most med filmskim univerzumom in serijo Cybertron. Mislim, da se jim ni ravno posrečilo, in več zadovoljstva so mi dale osebnosti robotov, ki stalno čvekajo med sabo. Autoboti, kot so Ironhide, Bumblebee in Sideswipe, se tovariško zafrkavajo, Decepticoni, od Starscreama do Demolishorja, pa se verbalno garbajo oziroma se cvileče udinjajo gospodarjem. Če odmisliš nelogičnosti, ki izvirajo iz združevanja svetov, je transformersko vzdušje na nivoju.

Ko se transformiraš, v vlogi letečneža pridobiš na gibčnosti ter pregledu bojišča, dočim ima tank že kar premočne granate, ki jih zato veselo spamaš.

Rjasta kovina
Kar ni nenavadno, če upoštevamo, da so se Edge of Reality krepko zgledovali po High Moonovi trilogiji, ki je sama po sebi marsikaj vzela iz serije Halo. Ravno tako kot prej igranje tvori dosti streljanja v dveh oblikah, nožni in vozniški, kar je zabeljeno z drugačnimi sekcijami. Ponekod se ogibaš snajperskemu ognju, drugod se skrivaš in kolješ od zadaj, skačeš po ploš­ča­dih visoko v zraku, pretikaš ročice, vklapljaš ob­rambne stolpiče in tako dalje.
Take zadolžitve razgibajo nažigaški okvir, ki je pisan na kožo manj izkušenim in zahtevnim igralcem. Nasprotniki, ki tako hodijo kot letijo in se vozijo, so nam­reč zabiti kot rdeča pesa. Njihova moč izvira iz precej smrtonosnih izstrelkov, ki ti brž ugonobijo obnavljajoči se ščit in potem osnovno zdravje. Zato je treba marsikdaj tičati v zaklonu, menjavati obliko in k situacijam pristopati oprezno, sicer si hitro mrtev. Ni ravno taktično, se pa naučiš spoštovanja kanalj, med katerimi so zoprni Insecticoni in pajkovski enforcerji.
Tudi streliva imaš malo in ker si vsi roboteji ne lastijo možnosti udarjanja, lahko postaneš čisto nemočen. Iz tega razloga dostikrat težko čakaš naslednji terminal, pri katerem si obnoviš municijo in zamenjaš orožje, od strojnic in elektrokucijskih cvrčal do metalcev korozivne kisline. Kose za to dobiš iz škatel, ki jih prejmeš za izpolnjevanje osnovnih in drugotnih veščinskih ciljev v slogu 'pobij petdeset zoprnežev' oziroma 's šestimi ali manj oprijemi se prebij čez prepad'.

Večino časa prebiješ pod zemljo, v okrašenih, a enoličnih hodnikih, ki so včasih zaviti kot kurja čreva. Zgledovanje po Halu ni vedno plus …

Sam ali v četvero?
Strelska akcija je pod črto še kar, je pa res, da zaostaja za Cybertronom. Tam si moral uporabljati bolj inteligentne pristope in bilo je več spektakla. Za Dark Spark se zdi, kot da so ga delali z bistveno manjšim proračunom. Na PS4 to botruje ostareli grafiki s preperelimi teksturami, ki so taki napravi v sramoto. Videz bi bil slab celo za PS3! Namesto sekcij s titanskimi hodci smo deležni številnih pustih, ponavljajočih se hodnikov in podhranjenih šefovskih obračunov. Samotarska kampanja je dolga, tja v deset ur, a iz tega razloga razvlečena in precejkrat duhamorna.
Več akcije je v spletnem sodelovalnem večigralstvu, escalationu, kjer s tremi sotrpini preživljaš napade vse močnejših valov sovragov. Tu bolj kot v samotarstvu pridejo do izraza levelanje lika, roba v zabojih in moč­nejše pokalice. Osmero prizorišč je majhnih in akcijskih, dočim umetna pamet pokaže nekaj več manev­rirnih in skrivalnih sposobnosti, ko se odene v cloak in te prisili, da napenjaš oči po vseh kotih. Solidno, škoda pa, da manjka vsakršen tekmovalni multiplayer.

V večigralstvu profitiraš, če imaš sodelavce, ki vedo, od kod pridejo nasprotniki, in se skupaj s tabo postavijo pred njihov vir. Nagrade padajo kot hruške.

Črnikava iskra
No ja, usajati se, ker Dark Spark ni umetniško delo, bi bilo trapasto. Transformerji so pojem komercialne neumnosti in igra, ki jo bodo po supermarketih kupovali zlasti fotri in neuki, je temu primerna. Pač licenčnica, ki rabi lahkotni zabavi, in to zadolžitev opravi zadostno. War in Fall sta boljša in cenejša, kajti za Spark terjajo polno ceno. A marsikak fan se bo težko uprl klicu sveže kovinske tovarišije. Ta bo mesto našla v nakupovalni košarici ob lončku jogurta in kili marelic, kar je itak domet obrtniškega izdelka.

Transformers: Rise of the Dark Spark
Edge of Reality / Activision za playstation 4, xbox one
objavljeno: Joker 252
julij 2014

59