IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Trials Fusion
Trials Fusion

Sneti v prihodnosti sreča slabša GLa­DOS in Trialse. Zdaj hoče nazaj.­

Čez igralno osnovo Trials Fusion nimam pripomb. V tej arkadni dirkačini s 3D-gra­fi­­ko, a na 2D-planjavo pripetim dogajanjem z motociklom šibaš z leve proti desni. Trudiš se s čimboljšim časom in čimmanj padci doseči cilj, od česar je odvisna žlahtnost pridobljene kolajne. Rekord se zapiše na spletno lestvico, kjer ga primerjaš s svetom in prijatelji.

Naprej nagnjen čakam, da se pri visoki hitrosti poženem s skakalnice in pristanem sto metrov niže. V zraku pa bom na zicu izvajal trike.

Nezakomplicirano nadzorno shemo s plinom, zavoro in nagibanjem šoferja dojameš takoj. Vic je v podrobnostih, v subtilnosti, ki finsko serijo Trials poganja že od začetka tisočletja, ko se je rodila kot špilček v brskalniku. Plin je analogen, se pravi, da ga doziraš kot z navijanjem prave ročke dočim početje nadzoruje dinamična, realistična fizika, ki vlada tako kolesom kot obesam in dirkaču. Pospeševanje pri dvignjenem sp­rednjem kolesu brž povzroči, da zadnje uide. Uspešna vožnja po ritenski gumi je zgolj posledica pazljivega lovljenja ravnotežja in precizno odmerjenega pos­pe­še­vanja. Sunkovito metanje voznika naprej na balanco in nazaj na zic pa preklada težo in botruje 'zajčjim skokcem', bunny hopom, s katerimi motor premaga navidez nemogoče ovire.
V tem je vic Trialsov. Ne v divjem pičenju s čimvišjo hitrostjo, ki ga je dos­ti le na začetniških stopnjah, marveč v spretnostnem prebijanju čez zapreke. Spr­va so to majhne skale in velike skakalnice. A v vsakem delu serije ne mine dolgo, da začneš naletavati na zaboje, rampe, na­vpik postavljene ploščadi in še kaj bolj odbitega. Nič čudnega ni, če z dvokolesnikom balansiraš na gromozanski krogli, obešeni nad globeljo, in se vihtiš skozi ognjene obroče.
Pri teh kasnejših izzivih se pokaže, kako izpiljene, domala perfektne arkadne igre so Trialsi. Padec in uspešno prebitje čez oviro velikokrat ločita delec sekunde, ko nisi pravilno reagiral, milimeter preveč pritiska na plin, drobec premalo nagiba. Na zaslonu ni števcev, marveč vse delaš po občutku, kot recimo v Deluxe Ski Jumpu. Tako padaš, se pojavljaš pri nazadnje obiskani nadzorni točki, znova odletavaš v prepad in spet vstajaš. A se učiš in izboljšuješ, piliš, vz­trajaš, se vračaš, dokler nisi Fred Astaire kolesa, Tina Maze amortizerja, Ricky Carmichael auspuha. Nakar pride nov del in cikel se ponovi.

Na štirikolesne ATVje v špilih imam lepe spomine še s spectruma, tale v Fusion pa me je dodobra razočaral. Morda ga osmislijo.

Padavši spet
Trials Fusion, torej. Ne gre se čuditi, da je nova inkarnacija dolgometražnega niza vse prej kot prelomna, saj je nekdaj neodvisni studio RedLynx zdaj del Ubisofta in kot tak podložen korporativnim odlo­čit­vam. Zato pričakuj slično krovno izkušnjo kot pri prej­šnjem delu, Trials Evolution (J226, 87).
Nova je zlasti okolica, saj se iz dokaj normalne sodobnosti preselimo v kovinsko bodočnost, prepredeno s kovino, neonom, plazemskimi žarki in lebdečimi plo­­vili. Je pa res, da ne gre za popolno prestavitev v wi­pe­outovsko futuro, marveč za spoj - fuzijo, heh, sta­rega in novega, kot bi čez obstoječe položili omenjene elemente. Še najbolj sveža sta zato moški in ženski glas para umetnih inteligenc, ki s suhimi, zbadljivimi in ciničnimi komentarji v slogu GLaDOS iz Portala us­tvarjata kriptično, rahlo srhljivo vzdušje. Saj ne, da je zgodbe količkaj, je pa razpoloženje zanimivo. Toliko, da se ne vprašaš, kje je torta.

Za večigralstvo je bolje, da imaš velik zaslon, saj znajo biti od zvečine oddaljeni kameri in več stezah motorinčki dokaj majhni. Škoda, da ni modusa, kjer bi si hodil, ee, vozil v zelje. Tak bi bil res žur.

Poudarek je na novih progah v kampanji. Oseminpetdeset jih je, razdeljenih na osem vse težjih enot. Od nadvse lahkotnega začetka sredi zelenila in zlož­nih ramp, obešenih pod nebom, se prek arktičnih planjav in džungle preselimo med strmo skalovje, pol­no zevajočih prepadov ter gibljivih platform, kjer nekaj deset spodletelosti ni nič nenavadnega. Ponekod sem failal stokrat in več in menim, da so steze pro­ti koncu težje kot kadarkoli v osnovnih Trialsih (ne štejem mojstrs­kih dodatkov za Evolution). Navpič­ni klanci, postav­ljeni za prepadi, in poševne škatle, viseče v niču, so standard, in Fusion je epizoda, v kateri si mojstri nabrusijo zobe. Ali si jih polomijo.
Ne zadosti spretni bodo deležni manj vsebine, saj se zahtevnost hitro povzpne. Marsikaj odpade tudi na dodatne, posebej zafrknjene cilje in iskanje veveričjih skrivnosti, za katere se moraš med drugim vreči z motorja sredi skoka. Je pa res, da je nadzornih točk og­rom­no, da so tu sprostitveni izzivi, kot je simulacija smu­­čarskih skokov, in da se je moč vedno potopiti v ti­so­če prog, ki jih je z urejevalnikom naredila skupnost. Oziroma se tega lotiš sam, kar ob uradnih pri­učit­­venih videih na YouTubi in ustrež­lji­vosti editorja ni večji podvig. Kmalu klamfaš in šeraš, da je veselje. 

V tej miniigri je treba vzdrževati hitrost na spodobnem nivoju in voziti zadosti noro, da ti ne zmanjka adrenalina. Če ti ga, adijo.

Dvoje koles, četvero?
Temelji so torej trdni in Fusion se jim dovolj podreja, da je vnovič nastal odličen spretnostni izziv z nalezljivim piljenjem rekordov, zbiranjem štirih vrst medalj (ko končaš kampanjo, se odklene pridobitev platinastih) ter tekmovanjem z do tremi prijatelji na isti konzoli. A prav pri slednjem se pokažejo nepričakovane raz­poke. Manjka namreč spletni multiplayer, ki je bil del Evolutiona. Bojda ni bil zadosti obiskan, zato so ga ukinili. V redu, naj bo edinole lokalen, kjer so dirkači razporejeni vsak na svoj trak skozi okolico. A kaj smo dobili v zameno? Ničesar! Turnirski modus je brezplačno obljubljen za prihodnost, kar budi vtis polovičarstva.
Le-to se pri multiju še zdaleč ne konča, kajti Fusion vsebuje bore malo igralnih novosti. Fizika je malodane enaka in s tem prijemi, ki jih uporab­ljaš za kolovratenje čez ovire. Motocikli pa so daleč od izvirnih in številčnih - generičen in švohotno zavrgljiv, močnejši in okornejši, poskočnejši in teže nadzorljiv, na koncu odklepabilno kolo. Pri­ča­ko­val sem širši, zanimivejši nabor. Tega gotovo ne prispeva štirikolesni ATV, ki ga nadzoruješ na peš­či­ci stopenj in je čisto brezzvezen, saj onemogoča akrobacije. Vse preveč okoren je za subtilni nadzor, ki odlikuje motorje, in njemu namenjene proge so prav dolgočasne.
Drugi oglaševani dodatek so triki, ki jih lahko s po­tegi desne gobice izvaja voznik. So odbiti, saj mo­žiček v luftu stopi na sedež, se postavi na glavo ali plapola za lebdečim motorjem, vendar niso zares intuitivni in pri­­vlačni. Nekoliko nerodno jih je izvajati, saj hitro na­stane ukana, ki je nisi na­črto­val, in do izraza pridejo le na kakih osmih nivojih, kjer je poanta v štetju točk za početje ne­umnosti v luftu. Prijem resda popestri, od prej znano udejstvovanje, a zdi se mi nekoliko posiljeno nabit na osnovo, ki je po mojem niso na­črto­vali s tonyhawkovskimi prijemi v mis­lih.

Barvanje je vse, kar lahko zares počneš z vozili, naj gre za dvo- ali štirikolesnik. To bi morali dodelati.

Luknja v roru
ATV in triki naredijo več škode kot koristi, saj v že tako ne preveč obsežni kampanji odžirajo prostor klasičnemu motociklističnemu udejstvovanju. Res je, da so svetla točka nekatere cepitve prog - če si bolj spreten oziroma izbereš dolo­če­no vozilo, greš po drugi poti kot sicer. A ko sem prispel do kraja, sem bil preprosto dosti manj izpolnjen in zadovoljen kot v Evolutionu, še zmerom višku trailsovske akcije. Niti rezervnih delov in nadgrajevanja vozil ni, tako da jim lahko spreminjaš samo barve, medtem ko je nabor docela kozmetičnih oblačil za dirkača sila enoličen ter omejen. Dostop do cot dobivaš z višanjem izkušenjske stopnje, ki je sama sebi namen, medtem ko imaš denarja toliko, da ne veš, kam z njim. Te plati res niso dobro premislili. Mehankarija v tak arkadni naslov niti ne sodi, a ni res­nično svežih elementov - voznikov z oseb­nostmi kot v SSXu, cross-platform lestvic, kjer bi se v okviru Ubisoftovega servisa Uplay merili lastniki posamičnih inačic, umetne pameti, saj v puš­čav­ništ­vu ni nobenega nasprotnika razen duhca tvoje najboljše vožnje.

Na vseh platformah, tudi X360, Fusion teče s 60 sličicami na sekundo. Logično, saj je grafika severnjaško hladna in okolica pretežno mrtva. Česar ne slišiš, je zelo poslušljiva klubska glasba.

Splošni vtis pri Fusionu je, da ne gre za kompleten špil. Res je, da v digitalni distribuciji stane 20 evrov, kar ni pretirano (pri tem velja izpostaviti, da ni ina­či­ce za pri nas razširjeni PS3). Toda manko spletnega večigralstva, slabo štirikolesno vozilo, polovičarski triki, ohrnih šest prog za lokalni multi in nekatere tehnične pomanjkljivosti, kot je vidno počasno nalaganje tekstur na PS4 (česa takega si v next-genu ne bi smeli privoščiti), dajejo vedeti, da to še ni to. 
In res ni. Igra neprestano posiljuje z oglaševalskim sporočilom, da je že moč kupiti 'sezonsko vstopnico' za šest kompletov dolpotegljive vsebine - DLC, ki bodo prispeli v naslednjem letu. Kupi zdaj! Takoj! Seveda jih bo moč nabaviti posamič, a v tem primeru bo zbiratelj ob še več denarja kot pri enkratno plačanih 20 evrih za season pass. Skupni strošek je enak, če kupiš inačico na fizičnem mediju za 40 EUR, kjer je zraven koda za ves prihajajoči DLC. Lahko, da bo ta zaokrožil igro, dodal manjkajoče elemente, osmislil obstoječe gradnike in upravičil izdatek za polno igro. Lahko pa, da ne bo. Kako optimističen in zaupljiv si?

Trials Fusion
RedLynx / Ubisoft za playstation 4
objavljeno: Joker 250
maj 2014

62
okvirčki:

TRIALS NA DLANI


 
 
 
sorodni članki