Velike stvari se odvijajo v svetu žepnih pošastkov, pokemonov. Novembra lani je minila dvajseta obletnica popularne franšize … telefonični Pokemon Go je povzro­čil tako manijo, da so bili osrednji mediji polni novic o njem … zdaj pa je izšel prvenec v sedmi generaciji pokemonščin, dvojec Sun in Moon, ki se razlikuje zlasti po kakšnih desetih ulovljivih zverinicah. Kdor se je navadil na staro strukturo, bo uvidel niz sprememb, za nenav­dušenca pa svežega ni toliko. Še vedno gre za risankast, od zgoraj gledan frp s poudarkom na lov­ljenju pokemonov, ki ti je spet neznosno pod­robno razložen. V teh igrah si pač vedno otrok, naj jih v resnici šteješ pet ali petdeset.

Ko se ne bojuješ, se takole sprehajaš naokoli. V visoki travi najdeš naključne spopade, pod palmami pa dostikrat koristne reči.

V objemu narave
Enajstletnik se preseli v židano in svetlo območ­je, otočje Alola. Tam mrgoli pokemonov in fantolin komaj čaka, da dobi lastnega. Želja se mu uresniči, a kot se rado zgodi, s tem pridejo kaprice. Ko reši mladenko Lillie, se zaplete v štrene širne protiekološke grdobije in se zameri novim antagonistom, Teamu Skull. Širni kvest ga pripelje do statusa rešitelja regije in potovanja v alternativno dimenzijo, ob čemer bo premagal tudi ultrabeštijo (legendarnega pokemona) z naslovnice. Sun ima levu podobnega Solgalea, Moon pa netopirjasto Lunalo. Od zgodbe je količinsko več kot običajno in odnosi s posrečenimi liki, kot je goloprsi profesor, so iskreni ter pristni. Je pa domet fabule kratek kot ponavadi: odraščajoč pob s trudom, vztrajnostjo in pogumom reši oziroma ohrani zeleni svet. Univerzalno in lepo sporočilo, četudi naivno. 

Pokemoni imajo po tradiciji več razvojnih stopenj, v boju pa ne nadzoruješ celotne druščine naenkrat, marveč le po enega.

S tem 'kičerajem' je stilistično usklajena frišna regija, podobna Havajem. Kalos v Xu in Yu mi je bil z mesti in raznolikimi regijami všeč, a je čez čas vseeno postal nekoliko pust. Otoki v Sunu in Moonu pa so eksplozija vegetacije, morja, planin, vasic in pozitivnega vzdušja. Kamor greš, te spremljajo bobni in petje, hec­ni vaščani pokajo vice in drugi lovci na pokemone, kot so nadebudni golfisti, so polni spod­budnih besed. Za name­ček sedma generacija prinese svobodno premi­kanje namesto starinskega v osem smeri, kar ob podrobnejši grafiki ustvari sodoben ob­ču­tek.

Tepež beštije z naslovnice inačice Sun. Ta se odvija v skladu z res­nično uro, dočim v Moonu pri igranju podnevi vlada mrak.

Jaz in moja posadka
Srž igranja so potezne bitke, v katerih s svojimi največ šestimi žepniki v ekipi garbaš lušt­ka­ne barabinčke, dokler jim ne zmanjka energije. Tedaj jih z lovljenjem v pokežoge dodaš v zbirko, nakar jih krepiš z rabo v bojih in jih pripravljaš k evolviranju v močnejše oblike. Novincev je enainosemdeset, med njimi so številne smešne spake, ki se navdihujejo iz havajskega izročila. Vedno enakih obračunov po tradiciji ne manjka, vendar razlike so. Vštevši samodejni prikaz občutljivosti pokemonov na elemente in mogočne 'Z-poteze', ki jih je moč uporabiti enkrat na spopad, na primer desetmilijonvoltni Pikachujev električni udar. 
Globine je dejansko kar precej in ni primerjave z dosti plitkejšim mobilniškim Pokemonom Go. Kompleksnost pride najbolj do izraza pri šefovskih bojih, kjer s sestavo druščine in izbranimi veščinami igraš šah v malem. Največ mogočnežev srečaš v otoških preizkusih, ki na­domestijo telovadnice. Sicer gre še vedno za bitke proti neke vrste trenerjem, a so bolj raz­gibane in domišljijske kot v prejšnjih generacijah. Izven spopadov je opaziti večjo praktičnost številnih plati, od učenja veščin in njihove uporabe, kjer ni treba več žonglirati s HMji, do koristne ježe kreatur, kot je leteči Charizard, in razplojevanja ob ugasnjeni konzolici.

Naš junak oziroma junakinja pridobi dvoje kameradov in na poti sreča čudaška bitja. Sta tole pridaniča iz Lobanjske ekipe?

Thanks, Obama 
A ob marsikaterem koraku naprej Sun in Moon storita enega nazaj. Med minuse sodijo polžji začetek, poln navodil in dolgotrajnih animiranih zgodbenih sekvenc, ki jih ni moč presko­čiti, stalno držanje za roko, velika line­arnost brez obilja stranskih zadolžitev, ki je odlikovalo številne pretekle dele, ohrna vsebina po kon­cu in nizka zahtevnost. Razumem, da je treba zadovoljiti novince, toda ali je res nemogoče vdelati težavnostne stopnje in veteranom pustiti, da igrajo po svoje? Namesto tega so raje omogočili sovražnim pokemonom, da pred smrtjo pokličejo na pomoč kamerada, kar še podaljša že tako velikokrat tlačanske boje. Internetno večigralstvo je kajpak zabav­no in zlahka rabi kot izgovor, da v špil zme­češ na ducate ur, vendar je novo srečevališče manj praktično kot v Xu in Omega Rubyju. Igra pa ni ravno izvrstno sprogramirana, saj je na obi­čaj­nem 3DSu veliko zatikanja in včita­vanj (new 3DS oboje izboljša), dočim stereoskopija kratko in malo manjka. 
V Sunu in Moonu sem pretežno užival, kajti vzdušje je krasno in vanju so prelili nemalo domišljije. Želel sem si le, da bi bilo sprememb več in da bi novi vodja projekta pri izrezovanju mrtvega tkiva zarezal temeljiteje. A pri tako uveljavljenem nizi s toliko fani sem lahko vesel, da sem bil predrugačenosti sploh deležen.