Biti zagret igralec in v isti sapi čislati Skylanderje se zdi skregano kot poslušati Mastodon in Tanjo Žagar. Vendar že od leta 2011, ko je serija štartala, jako rad pože­nem vsako novo inačico franšize, ki je začela norijo okrog 'oživ­ljenih igrač'. Zasnovo plas­tič­nih figuric z NFC-vezjem, ki jih daš na 'portal', nakar se pojavijo v špi­lu, sta skopirala tako Disney Infinity kot Lego Dimensions. Toda prvi ni bil posrečen in so ga že uki­nili, medtem ko mi drugi kot neljubitelju legic ni tako pri srcu. Raje imam risankaste Nebesni­ke, ki vedno znova rešujejo fantazijski svet med oblaki pred klovnastim Kaosom in drugimi nepridipravi. Pisane junačke posamično in tretjeosebno vodim po slikovitih svetovih, poskakujem, s streli, udarci ali čarami eliminiram hecne sovražničke in trem enostavne uganke. Ob tem še malo čvekam, nabiram kristalčke in krepim lik, da se lahko lotim tež­jih nalog in nasprotnikov. Drugače rečeno, so akcijs­ke avanture, kot se zagre.

Eden od začetnih paketov vsebuje razboritega pingvina, neko bradato zmene in staro Sonyjevo ikono Crasha Bandicoota. Portal je nov, a je mogoče na playstationih uporabiti stare. V kristal pa daješ lastne junačke.

Serija je luštna zabava za mladež (ki razume ang­leško ali ima poleg tolmača) in vstopna točka za resnejše videoigre. Sicer jo preplačaš, saj te paket s špilom, obveznim portalom in prgiščem likov pri nas pride 70 evrov. Nato za ekstra figurice, ki zaradi odsotnos­ti gibljivih delov niso privlačne kot samostojne igrače, odštevaš po dobrega desetaka za kos. Če imaš pokemonsko zbiralne vzgibe, hitro nimaš več za  mesni obrok. Vendar je pogled na lepo razporejene junačke na polici nekaj vreden, akt postavljanja herojev na podlago, da se eksplozivno narišejo v digisvetu, pa vedno znova vzdušen. Kaj torej prinaša verzija za leto 2017, Imaginators?

Risankavo zalego na sliki premaguje z lastno roko narejeni Skylander. Izbereš službo, videz in opremo, nakar slednjo pogosto menjuješ.

Modrina vedrega neba
Po zgodbeni plati klasiko od klasike. V nebeško akademijo sredi prešerne, sončne zabave sproščenih Skylanderjev uleti dvoočesni hrust, iz knjižnice vzame čarobno buklo in jo podurha. Nakaza je samo­umevno Kaosov podrepnik, kajti burkasti pleško v najboljši tradiciji Gargamela in Nefariousa nikdar ne odneha. Izvalil je frišen plan, kako z magičnimi barabini 'Doomlanderji' vnovič zavdati svetlim herojem, in Spyro s kameradi ga bo moral ustaviti. Od štorije sicer ne gre priča­ko­va­ti česarkoli boljšega od matinejske TV-risanke, a Kaos je prifuknjeno žlehten kot vedno, nervozno kričav in očarljiv v otroš­kem navdušenju nad čemerkoli, kar bi mu znalo pomagati pri megalomanskih načrtih. Fino je tudi, da v vmesnih filmčkih nastopi junaček, ki je na portalu. Druš­čina je namreč že pošteno razprostranjena, saj obsega 350 figur, nazajzdružljivih tja do pr­venca. Uporabiti je moč celo vozila iz Superchargers, kajti dirkaški del je v Imaginatorje prestavljen sceloma, s spletnim udejstvovanjem vred. 
Toletna novost je dvodelna. Prvi del svežinske privlačnosti tvorijo nekoliko večje figure, v skladu z malce azijsko tematiko klicani senseiji (po japonsko učitelj, mojster), kot so kungfu tič King Pen, štiriroki lučalec šurikenov Starcast in mečevalski Wild Storm. V akciji so to zajetni, gibalno počasni borci z vnaprej določenimi orožji in veščinami, ki jih z vlaganjem izkušenj nadgrajuješ in jim odklepaš manjkajoče dobrote, na primer pomagalnega strelskega hrošča. Česa igralno posebnega ne prinesejo, edinst­­veni so predvsem po videzu, dostopu do sebi last­nih nivojev in sproti polnjenem mogočnem napadu, ki očisti zaslon. Skupaj jih je enaintrideset, enajst smo jih videli v prejšnjih delih v vlogi negativcev, recimo Zlato kraljico. Med njimi je takisto jazbec vrečar Crash Bandicoot, nekoč Sonyjeva znamenita ploščadna ikona, ki jo je spodrinil prav Spyro. Njegov nivo Thumpin' Wumpa Islands ni nič daljši ali bolj poseben od ostalih senseijevskih.

Trigger Happy je z mano pet let; bržda bi zanj dobil zbirateljski sold. Tu rešuje eno od tipskih ugankic, ki terjajo potiskanje škatel na prava polja.

Tesno kristalje 
Zanimivejša in hkrati ključna možnost je izdelava lastnega 'Landerja. To ne pomeni, da ga odtisneš s 3D-tis­kalnikom, temveč junačka kreiraš znot­raj ig­re. S seznama izbereš glavo, telo in poklic (lokostrelec, vitez, mag, borec s pestmi …), nakar mu nadevaš opremo. Vseskozi namreč odkrivaš raznorazna orožja in kose oklepov, ki liku podelijo na primer večjo moč in boljšo zaš­čito. Koncept je povzet po igranju domišljijskih vlog, koder Skylanderji koreninijo; enica je bila nam­reč pisana, lahkotna izvedenka Diabla. Herojčiča nato shraniš v kristal, ki ga dobiš v začet­nem paketu. V kristal ni moč stlačiti več protagonistov, tako kot v slič­nega Trap Teamovega ni šlo po več šefov. To je seveda trženjska od­ločitev, da kupiš nadaljnje plastične kristalčke po desetaka za kos. Prav tako so se odločili monetizirati navidezno robo za izvirnega nebesnika, ki jo s kreditno nabaviš v različno dragih paketkih. To je neobvezno, vendar mikrotransakcije v ustih pustijo trpek okus, ker jih spremlja vsakoletno dokupovanje figuric. Slednje ni obvezno, saj igračke, ki pripadajo različnim elementom (ogenj, voda, zemlja ...), omogočijo le odklep sicer nedostopnih nivojev, pri čemer je moč igro končati s priloženimi. A po drugi strani zaprta vrata burijo duha in krnijo zbirateljstvo. Za nameček več kipcev pomeni več šans, da nivo opraviš, kajti ko enemu Skylanderju zmanjka energije, je neuporaben, dokler ne greš na naslednjo stopnjo ali ne ponoviš obstoječe. 

Imaginators združujejo nabiranje robe iz prvih Skylanderjev s skakanjem, ki so ga uvedli Swap Force. Včasih gre malo teže, ampak Mario to ni.

Škoda za zaslužkarstvo, kajti Imaginators so vsebinsko solidni. Linearno nanizane osrednje stopnje (izbiramo še med stranskimi) dostavijo kakš­nih ducat ur skakalno-strelsko-tepežkarskega dogajanja v pisani, prešerni grafiki. Početje je enostavno, a vz­ne­m­irljivo, saj imajo sovražniki, ki te čakajo ali se nenadoma pojavijo, dosti vzorcev delovanja. Ko se z njimi zapleteš v ples, se umikaš izstrelkom, poskakuješ in besno spamaš napade, da vse frči v luft in dobiš tako kovance kot izkušnje. Posebej žurerski so mini­ in maksi šefi, ki ob Kaosovem vreš­če­čem posredovanju sproti postajajo močnejši. Vmes odklepaš skrinje z dobrotami, rešuješ ugankice s potiskanjem zabojev, iščeš dobro skrite tajne in premaguješ zaporedja nikdar prav zlobno nameš­čenih ploščadi. Ker je vse prirejeno mladini, nobena plat ni posebej zapletena in se stalno nekaj dogaja. Naj bo splavarjenje po reki, beg pred laserji, dobivanje robe ali udarjanje po gongih s senseiji, da sp­rožiš neobvezne arenske obračune. Fino je ig­rati v fizično prisotni družbi (internetnosti v tem delu znova ni), kjer lahko prijateljček pride na obisk z lastnim Skylanderjem in ga odnese bolj razvitega. Višje težavnosti pa bitke dejansko naredijo srednje zahtevne in terjajo nekaj premisleka, ne le na­ži­ga­nja.

Šefe srečaš v manjših arenah in terjajo dosti manevriranja, zlasti ko jih Kaos ihtavo nadgradi. Manj je poudarka na orjaških bossih iz minulih delov.

Denar, neba vladar
V splošnem ne morem reči, da se ob tej dobrovoljnem in farbovitem naslovu nisem zabaval. Pozna se dotik izvedenske roke grupe Toys for Bob, kjer so zbrani izvirni ustvarjalci, in boj je občutno bolj kompleksen kot v seriji Lego. Problem Domišljijnikov je v že videnosti in manku izvirnosti. Senseiji so le malo večji običajni junački po okvirnem zgledu Giants, lastnonarejeni Skylanderji pa zgolj videzno drugač­ne, bolj pregibne izvedenke obstoječih. Za nameček so liki v kristalih, ki so slični Trap Teamu, neotipljivi in kot taki manj privlačni. Tudi malodane vse ig­ralne prijeme in obliko stopenj (ploščadi s topovi med oblaki, vasica ob vodi, kanjon …) sem kot stalna stranka že izkusil. Celo pri puzlicah za odpiranje vrat in igrah s kartami gre samo za nekoliko predrugačene gradnike iz preteklosti. Zato se mi zdi, da se je serija izpela in da ji je zmanjkalo kreativnega žmohta. Enakega mnenja je širna publika, saj se Imaginators prodajajo slabo, še slabše kot predhodni Superchargers. Ker je zaradi plastike vložek za izdelovalca krepek, je čisto mogoče, da jeseni novih Skylanderjev ne bomo ugledali. 

Nivoje obiskujemo v nadsvetu, ki bi lahko ponudil bistveno več razvejanosti, če se ne bi Activision bal, da bo preobremenil uboge enajstletnike.