Marieve frpjske prigode so znane po lahkotnosti, humorju in živopisani papirnati podobi, zlasti ko je govora o nizu Paper Mario. Naslanjajo se predvsem na japonsko igranje vlog z raziskovanjem širnega sveta in poteznimi boji, a receptu dodajo skakanje. Nad njimi smo se nazadnje radovali v luštnem Sticker Staru na 3DSu (J236, 84), na katerega se opira Color Splash za wii U. A čeprav je brkatež foh zamenjal za pleskarstvo, saj zdaj barva okolico, odpravo kazijo manko friš­nos­ti in številne tegobe, tako da jo pregovorna Nintendova magija le stežka obdrži tik nad vodo.
Zagata se prične z diplomatskim obiskom princese Breskvice na otoku, kamor jo je skupaj s telesnim stražarjem v rdečem pajacu privedla čudna in skrivnostna ovojnica. V njej ni bilo pisma, temveč lično zložena gobica govoreče sorte! Ob prihodu se mis­terij poglobi, saj druščino pričaka mesto duhov. Nepridipravi so izsrkali barvo iz slehernega prebivalca, za čimer bržda stoji stari zlikovski znanec. Predno izustiš "Bowser!" se Mario znajde na kvestu iskanja naokoli raztresenih zvezdic, reševanja princeske in vračanja miru v deželico. Pri tem mu bosta v oporo gobčna kantica jupola Huey in klobučasto prebivalstvo. Nintendo jim pravi Toadi, kar je skrajšano za 'toadstool' (goba).

Mario med lahkotnim poskakovanjem čez vrzeli in raziskovanjem pisanih krajev naleti na bele fleke, ki jih mora pobarvati. To prinese cekine in dobrote.

Razbarvani kolaž
Bistvena posebnost Paper Maria je videz, saj je papirnatost neločljiva od štorije, sveta, likov in igranja. 3D-prizorišča izgledajo kot diorame iz lepenke, kar vsled HD-ločljivosti izpade res atraktivno. Grmi­čevje je od strani ravna črta in vse prebivalstvo, vključno z Mariem, so takisto 2D-sličice. Vsebina se nemalokrat poša­li­ na račun ploščatosti in besedne igre na tematiko redno izvabljajo nasmeh. Takisto je polno referenc na ostalo Nintendovo robo in popkulturo. Nasmejijo te fore na Luigi's Mansion, Matrico in Star Wars, pa haiku nindža in gusarji, ki se zavedajo pomembnosti vitamina C v ob­računu – s skorbutom. Nasploh je svet privlačen, tako da raziskovanje vle­če. Naj gre za začarani gozd, kjer je vse miniaturno ali gromozansko, ali strupene vrtove, idilične plaže, fen­si puš­čavs­­ko restavracijo, arheološko najdišče in zaklet hotel – domala vsako novo prizorišče je polno prese­nečenj in skritih kotičkov. Škoda, da te igra sili v njih večkratno obiskovanje, ko se je treba vrniti po druge zvezde. To ni elegantno izvedeno, saj dostikrat vključuje skoraj enak skozihod ali celo dva! 

Tole je eden izmed akcijskih delov, ki vsake toliko prekinejo ležerno sprehajanje. Tu zlikovci zvijajo kartonasta tla, junak pa se izmika padajočim marelam.

Pri ponavljanju pride še bolj do izraza popreproščen in zamuden boj. Ko Mario med sprehajanjem naleti na zlobca, lahko nanj skoči ali ga butne s kladivom. S tem kakor v seriji Mario & Luigi dobi prednost pri po­teznem boju, ki se nato po zgledu jrpgjev odvije na ločenem zaslonu. Tu ni statistik in cifer, nadomesti jih izbiranje kart na dotikabilnem zaslonu. Vsak napad porabi eno ali več, junak pa jih hkrati nosi do sto. Zlikovci vedno stojijo v četici, tako da je primerne modro uporabiti v določenem zaporedju. Če je na čelu želvak, mu Mario parkrat skoči na glavo, nakar ga nažge v zadnjo vrsto. Če je tam zamaskiranec s špičasto čelado, pa bo treba poseči po macoli. Večina bojev nasprotnikom sploh ne pusti do poteze, zlasti ko brkonja zaobvlada pritiskanje tipk ob pravilnih trenutkih, kar okrepi napade in obrambo. Le vsake toliko se pojavi coprnik Kamek, ki zmeša štrene in prekrije karte ali jih pusti peščico. 

Takole spektakularno izgledajo posebni napadi. Japanska mahajoča mačka (maneki-neko) se je kajpak vrnila in na bojišču napravi montypythonovsko štalo.

Redki filmčki so napravljeni luštno. Likov in for je dosti, a štorija celokupno ni nevemkaj. Zlasti ko jo postaviš ob bok The Thousand-Year Door z gamecuba.

Tlačan v Kraljestvu gobic
Zatakne se, ko Mariu zmanjka kart. Tedaj nove za nekaj drobiža kupuje kar sredi tepeža, a je izbor napol naključen. Ob suši se izkaže, da znajo sovragi močno usekati, tako da sta nujna redno šopingiranje v edini štacuni v mestecu in stalno žongliranje z inventarjem. V nasprotnem primeru ga znajo prepla­viti čeladarji in ostane brez kladiv v varžetu, kar je urno kaznovano. Vendar gresta v nos pretirana podobnost med napadi in splošna bojevalna rutina. Še bolj je zoprno dolgotrajno izbiranje kart, kjer do potrditve ukaza privzeto vodi sedem (!) korakov. Nadalje junak ni izdatno nagrajen po zmagi, saj ni frpjskih nivojev lika. Deležen je le kakšne nove karte, 'izkušnje' pa mu samo povečajo zalogo barve. Količina zdravja se namreč okrepi le na peščici vnaprej določenih delov.
Farbo Mario potrebuje za višanje moči kart, predvsem pa z njo zapolnjuje razbarvane koščke sveta v stilu Sunshina z gamecuba. Tako rešuje zbledele gobice in se trudi doseči sto odstotkov. Že tako ni dovolj vzpodbude za iskanje skritih kotičkov. Nakar na mukoma pofarban nivo naključno uleti zoprnež, ki odstotke zbije v poden in je treba jovo na novo – četrtič, saj je bilo tam troje zvezdic. Takega šalabajzerstva oziroma zajebavanja človek od Nintenda ne pričakuje. 

Večina boja je tlačanskega, zlasti ker ga pesti zamuden vmesnik. Izjema so šefovski boji, koder težavnost in domiselnost strmo poskočita.

Prebliski stare slave
No, vse ni črno kot v tinto namočen Bowser. V užitek so razgibani in pogosti pustolovski deli, ki sestojijo iz lahkotnega mozganja in čvekanja ali vpeljejo kak frišen igralni prijem. Takšno je denimo iskanje skritega otočka z ladjico, ki vk­lju­čuje streljanje kovancev in odkrivanje namigov glede smeri plovbe. Ali kviz v vojaški bazi, kjer se igraš spomin na sto in en način. Pa izvrstni, vzdušno srhljivi hotel, koder je treba odkriti, čemu straši, in pomiriti duhce na resnično domiselne načine. Ob teh odsekih sem pozabil na zoprnosti … Nakar me je taisti hotel usekal po prstih – čas je bil omejen. Puf, gremo od začet­ka. Kar nekaj takšnih nalog se ponavlja in nenehno je na sporedu iskanje gobastih članov timov, ki odprejo pot naprej. Srečoma je neobvez­no tudi obiskovanje bonusnih levelov, kjer odigraš turnir igre kamen-papir-škarje. Prvikrat je fino, saj temelji na zbiranju namigov okoliških falotov. A kasnejši tosortni templji so vse bolj odvisni od sreče, nagrade pa so klavrne. 
Nič posebnega ni niti izrezovanje kulise na nekaterih delih, s čimer Mario dosega oddaljene ploščadi ali v nastalo luknjo napopa eno od posebnih kartic, ki vplivajo na okolje. Rešitev je vedno le ena – ko hoče rešiti utapljajočega pomorščaka, z ventilatorjem ustvari cunami. Takš­­no početje vedno sp­remljajo smeš­ne animacije, ki so prisotne tudi ob rabi taistih kart med tepežem. Tam rabijo kot specialke oziroma kot nujnost v večnivojskih še­fovskih bojih. Tako junak denimo z repom odbija izstrelke ladje, nakar se le-ta spremeni v podmornico, ki jo mora z baloni dvig­ni­ti iz vode. Fino, vendar so tovrstni pripetljaji redki in zna se zgoditi, da pri sebi nima primerne karte. Tedaj mora v štacuno in ponavljat nivo. 

Na otočku se Mario gre skrivalnice z gobicami. Takšnih opravil je cel kup in so večinoma v užitek. Le čakaj, da prideš do odličnega zakletega hotela!

Celuloza z bleščicami
Proti koncu petintrideset ur dolgega skozihoda sem se na vse pretege trudil ogibati spopadom, kar ni vedno uspelo. Za nameček posebna podoba botruje nepreglednosti. Kamera se sicer obrača samodejno, a je mestoma težko oceniti, na kateri ravni je junak. Tako je nekatero zalego težko ali nemogoče obiti, kasneje pa malce nenatančni skoki prinesejo ogromno škode, ko Mario pristane na špičevju, lavi ali močefitu. Ponekod crkne celo nemudoma! Pohvaliti gre vsaj srčke, ki se pojavljajo pogosteje, če mu gre za nohte. Vsaj to, če že točke za shranjevanje znotraj nivojev niso najbolje raz­postavljene. Špil ni težak, le hudo neprijetno zna presenetiti. Z levo roko odbrziš čez tričetrt levela, nakar te zgazi ogromen pes. Najhuje je, da je svet drugače privla­čen, naphan s humornimi vložki, presenečenji in  odbitostjo. Dobro, štorija je zlajnana in predvidljiva, a je podrobnosti dovolj, da nikdar ni zares dolgčas. Razen med tepežem in ob tretjem sprehodu skozi isto področje …
Color Splash je v nekaterih pogledih res lušten, simpatičen in karizmatičen špil. Ko takole naštevam neprilike, se počutim, kot bi brcal male kužke. Vendar bi ga zaradi teč­nosti stežka priporočil komurkoli razen najbolj zagrizenim fanom serije, ki bodo navkljub gorju v njem uživali. Takšnih pa nas ni dosti.