IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Xenoblade Chronicles X
Xenoblade Chronicles X

Sneti pobere aliensko rezilo in ga ne odloži, dokler vesolje ne ostari.

Ljudje ne bi verjeli, čemu vse sem prisostvoval. Goreči Zemlji, po katere uničenju so se v temini lesketali njeni osamljeni kosci. C-žarkom v globinskem vesolju, po katerem smo v Belem kitu romali do primernega sveta. Spopadu s krvoželjniki v orbiti in nujnem pristanku na planetu Mira. Tamkajšnjim spektakularnim džunglam, močvaram, pustinjam in oceanom ter premnogim čudaškim bitjem, ki po njih živé. Ampak vsi ti trenutki se ne bodo izgubili kakor solze v dežju, kajti ni še čas za smrt. Več sto ur ne bo!

Tale znanstvenofantastična akcijska frpj­ka za wii U se ne dogaja na telesu padlega titana kot 'spiritualni' predhodnik Xenoblade Chronicles za wii, marveč na naseljivi Miri daleč od razdejane Zemlje. Tam so ostanki človeške vrste pristali z ogromno vsemirsko ladjo in jo razpakirali v naselbino, ki ji v spomin na stare ča­se pravijo Novi Los Angeles. A uspešni zapik zastave v tujsko prst je bil šele zametek velikopotezne avanture, ki čaka tvojega lastno­ustvarjenega junaka. Ta se brez spomina zbu­di iz kriogenskega spanca in se pridruži vojaškim enotam. Njihova dolžnost je, da raz­iščejo Miro, ki je vse prej kot mirna, in homo sapiensu zagotovijo preživetje. Takó tež­ko breme terja celega igralca in če nimaš obilice časa ter potrpežljivosti, dolžnosti raje ne sprejemaj. Če jo pak boš, se ti zna zgoditi, da bo levji delež ostale interaktivne zabave izgubil lesk ali vsaj za lep čas odstopil krmilo orjaškemu in impresivnemu, čeravno občas­no napornemu XCX.

XCX je japonski frp z akcijskim bojnim sistemom, umeščen v odprt svet s številnimi naravnimi čudovitostmi. In obilico orjaških monstrumov za tepst. O ja.

Iztrebljevalec in gomolji
Ker je to igranje vlog v srži precej tradicionalno japonsko, vsebuje nabreknjeno zgodbo, kakršne poševnooki radi klamfajo in spremljajo. Zahodnjakom, ki niso seznanjeni s tokijsko štimungo, se bodo animejski liki z velikimi očmi in ostro preklapljanje med resnobnostjo ter humorjem bržda zdeli čudni. Nemi heroj in par njegovih stalnih spremljevalcev, kot sta bolj joškata pogumnica ter manj joškata zadr­žanica, v enem trenutku razpreda filozofske misli - v nas­lednjem pa se že meni z govorečim krompirjem, ki se boji lupljenja, ter razmišlja, kaj naj scmari za večerjo. Prav tako je značilno ledeniško počasno razpletanje klobčiča, katerega bistvene točke so si včasih tako vsaksebi, da komaj veš, kaj se je primerilo ure tega. Tako ali tako se dolgo ne zgodi nič ključnega - ducat ur je potrebnih samo za to, da spoznaš negativca. Poleg tega je klišejev toliko, da pripoved sem ter tja deluje kot krpanka iz uveljavljenih ZF-povesti in filmov.
A po drugi strani fabula čez čas le zaživi, udejstvovanje najde več smisla in nastopijo presenečenja, ob katerih ti pade čeljust in ki igranju dajo višji smisel. Debatiranje o njih bi bilo nepopravljivo kvarniško, zato naj rečem le, da po njih na tujesvetni ravs pogledaš skozi krepko drugačne oči. In da se v končni fazi splača igrati tudi zaradi zgodbe, naj bo še tako prežeta z japonskostjo ter znanimi prijemi, kakor se jrpgjem rado dogaja.

Dasiravno so mnogi sovražniki kolosalni, njihova velikost ne pomeni nujno težkega obračuna. Pazi pa se, če ima kanalja nad imenom kronico. Te so hude!

S potjo pod nogami
XCX se osaški rutini nekoliko manj podreja po krovni plati, saj ne gre za klasično lazenje po temnicah, cepljeno z nadsvetom in podloženo s poteznimi spopadi na ločenem zaslonu. Niti nisi deležen omejenih področij, ki bi jih ločevala vrata in nalagalne črnine. Kakor prvenec, le v veličastnejšem razmerju, si od­vr­žen v povsem odprt svet, kjer se lahko teoretično odpraviš kamorkoli. V pogledu od zadaj najprej jadrno stečeš čez zelene livade bližnje okolice New Los Angelesa, ki jih prekinjajo savana, jezera, grički in skalni izdanki. Nato se seliš v oddaljenejše biotope, ki obsegajo džunglo, puščavo, morje, gore, votline, reke s slapovi in še na ducate ču­des, ki v bolj oddaljenih predelih nehajo biti pretežno zemeljski. Oblikovalci so si res dali duška, skupna velikost pa je na ravni Skyrima in Witcherja 3.
Menjavata se dan in noč ter suho vreme nadomesti deževje. Tako tema kot mokroba sicer prideta nenadoma, saj umetni čas mineva hitro. Prav tako ni neviht, snega in česa podobno naprednega, in vči­tavanje je sem in tja precej na knap, ko se kaj nenadoma pojavi tik pred tabo. A krasote sveta ne gre zanikati in deležen si svojevrstne draži, ko se potikaš samo zato, da bi ugledal, kaj leži za obronkom in obzorjem. Na poljih rastejo hecna koralna debla, z vrtoglavih pečin se vidi napol potopljene robote orjaških dimenzij, nad jezeri se pnejo komaj nekaj metrov široki naravni loki in bobneče vode ustvarjajo naravne meglice. Tudi presenečenja so, kot je magnetni vihar, ki ti nekaj časa pije energijo. Dejansko se marsikdaj ustaviš in strmiš v čudovite prizore, ki po umetniškosti in viziji presegajo večino drugih svobodnih svetov. Ob čemer govorimo o kao pod­hranjenem wiiju U. Mlinček v pravih rokah očit­no le ni tako beden, če zmore take vizualije.

Novi Los Angeles ima več okoljsko različnih četrti, po katerih srečuješ osebe, nabiraš dodatne misije in kupuješ robo. Kasneje dobi še en cel alienski predel!

Zoologija, zoofobija
Namečkoma je Mira živ, dodobra naseljen planet, ki brbota od življenja. Tlači jo več sto vrst domorodskih bitij, v katerih se mešata zemeljska in fantastična biologija. Po travnikih tekajo predimenzionirani vepri in trimetrski noji ... ob drevesih se pasejo žirafasti sloni s tentaklastimi gobci ... toplejše predele čuvajo razpizdeni goriloidi, purani s trobentami na čefarah in pajkovske nakaze izboklih želodcev ... po puščavi jo režejo samorogarski kopitarji ... izpod valov rade planejo morski pošasti s tisočerimi zobmi v piramidnih gobcih ... ob jezero se miroljubno pride napojit diplodokasta beštija, ki jo s pogledom sceloma zaobsežeš šele z razdalje ... nad njimi pa valovi goseničarska plahutavost iz mor. Nekatere anomalije stojijo, druge postopajo, tretje tekajo, četrte patruljirajo.
Z igralnega stališča je ključna razlika med njimi ta, da te tiste, ki so označene z očesom, rade naskočijo, če se jim približaš, ostale pa ne. Zraven vseh vidiš še številčno razvojno stopnjo, ki ti da vedeti, s katerimi je primerno češnje zobati in kateri te bodo najverjetneje v trenutku spohali. Posebej napadalni so mehanski sovražniki, od kovinskih nojev prek oklepljenih svinjemožev do hostilnih robotov, ki so kakor ti pristali na Miri in imajo lastno agendo. Táko, ki se križa s tvojo. Ko naletiš nanje, veš, kaj ti je storiti - tisto, kar ljudje počnemo zelo dobro. Ubijamo.

Še zdaleč se ne vojskuješ zgolj z biološkimi nakazami, temveč ti na pot stopijo mnoge mehanske spake. Mednje sodi ta šefovska trojica, ki pa ni tako zelo težka.

"The bigger they are, the more ass there is to kick"
Bojevanje tvori večinski del XCXa, saj se z nebodijihtreba spopadaš domala venomer. Oddahneš si le v New Los Angelesu, tej blodnjakasti kovinski trdnjavi, kjer pri osebah in terminalih dobivaš kveste. Ampak ti se skorajda brez izjeme tikajo le dvojega - odstranjevanja tega in onega sovraga oziroma prinašanja robe, ki jo bodisi najdeš bodisi dobiš z, uganil si, fentavanjem sitnob.
Podobno kot v seriji Tales in wiijevem Xenobladu vojskovanje poteka realnočasovno in se ne seli na ločen zaslon. Ko beštijo vzameš na muho ali ona začopati tebe, se ti in tvoji največ trije spremljevalci z njo spustite v mrtvaški ples. Sistem je podoben spletnim frpjem a la Final Fantasy XIV, kar pomeni, da ti ni treba drkati gumba za napad oziroma meriti s strelnim orožjem. Zgolj določiš tarčo in tvoj heroj bo samodejno tepel ali nažigal. Če bi rad prvo, izbereš hladno krepelo, sicer ognjeno, kajti nenehno si opremljen z obema, kar nudi osvežujočo svobodo. Vsak od teh dveh pristopov ima številne specialke, ki so nanizane na spodnjem delu zaslona in potrebujejo čas, da se po uporabi napolnijo. Nekatere sovražnika izdatno poškodujejo, druge ga zbijejo po tleh, kjer je ranljiv, tretje mu znižajo statistike, četrte okrepijo tebe ali sotrpine.
Bistvo se skriva v pravočasni rabi navadnih in posebnih napadov. Če ti uspe udarec ali strel tempirati tako, da se prekrije s tistim, ki ga uporabi eden od tovarišev, boš zadal posebej veliko poškodb ali kako drugače onesposobil kanaljo. Druge subtilnosti pridejo na rovaš posebej močnih zamahov 'overdrivov', kroženja okrog nakaz, ki so občutljive na različnih koncih, dvojno napolnjenih merilnikov in ciljanja delov telesa. Izbiranje vročih točk je sicer nerodno, vendar lahko glavo, noge, rit ali karkoli že zakleneš, nakar piješ energijo le tistemu. Na ta način denimo onesposobiš kak napad, ki izvira iz tega ali onega uda. Da se ne poleniš, je treba občasno zadosti hitro pritisniti gumb B, da ob tečnobinem naskoku ne utrpiš neljubih posledic ali zatreš protizamah. 

Ta pošastnost je trenutno čisto premočna zame, a na srečo ni napadalna. Zato lahko naprej uživam v krasni pokrajini in prisluhnem raznovrstni glasbeni spremljavi.

Prekletstvo poznanega 

Sistem je dinamičen in eleganten, sliši se globok in v marsičem spomni na serijo Monster Hunter. Vendar naprednejša taktika za razliko od slednjega pride do izraza le pride močnejših kreaturah in šefih. Ti so glomazni in včasih množični, na primer trije konkretni roboti, a ne nudijo obilice strateškega odpora. Pravzaprav si moral pri prvencu za wii nekoliko bolj razmišljati in paziti. Kakor je XCX umeščen v še modernejši odprt svet in kanalizira mmorpgje, je bolj nagnjen v tradicionalno bildanje likov, da nato z golo močjo razsuješ vse, kar se ti postavi na pot. S tem ni nič pretirano narobe, navsezadnje frpje dostikrat igramo ravno zato, da v zameno za tlako zdrobimo v prah slehernega nasprotnika. A grinda je nemalo in stotine rokomavhov streš na identičen način.
Edina pot, da se znebiš rutine, je, da jemlješ na muho konkretno močnejša bitja, kar je problematično zato, ker te znajo rutinsko ubiti z enim šusom. Oziroma da za spremljevalce stalno izbiraš drugačne like in svojemu heroju redno menjavaš bojni slog. Razvijaš lahko vojščaka, ki je osredotočen na napad in vihti enojne puške, defenzivneža, ki ima rad ščit, punčko za vse, dvoročnega strelca, podpornika in še kaj. Za razliko od enice je razvoj povsem prost in v ta namen imaš na razpolago malo morje ognjenih palic, sabelj, zakrival, čelad, prsobranov, rokavic in golenic. Večina tega je krump, a v poplavi že najdeš kaj zase in za kolege.


Bojno obleko \'skella\' odkleneš šele po konkretnem časovnem vložku in če slediš zgodbeni niti. Z njim je potikanje po raznolikih Mirinih biotopih dosti hitrejše.

Kovinski služabniki
Ko odpraviš tristosedeminosemdesetega elektrokucijskega netopirja in ugotoviš, da si napredoval za tretjino ene same razvojne stopnje, naokoli pa se pasejo sovragi, ki so še vedno petkrat hujši od tebe, se ti zna XCX priskutiti. Igra ti frišnosti dozira previdno, kot bi se bala, da boš sicer ušel. Tipičen primer tega so roboti, ki jih imaš šanso pilotirati; eden od njih je celo na naslovnici. Kak drug špil bi ti jih zadihano ponudil, češ, glej, kakšno igračko imam! Xenoblade pa jih ljubosumno čuva in ti jih na rovaš dolgotrajne preizkusne misije omogoči šele po recimo tridesetih urah zložnega napredovanja.
Skelli, kot pravijo tem humanoidnim bojnim oblekam, dodobra spremenijo občutek. Sovragi, s katerimi si se prej ubadal več minut, postanejo mimogreden kanonfuter, z naknadno pridobljenim letenjem pa se prebiješ na sicer neprehodne planine in začenjaš obračunavati z visoko letečimi gnusobami. Takisto je dražljivo kupovanje boljših mechov. Po dru­gi strani se način spopadanja ne spremeni dosti, čeprav sediš v tonah jekla, in kazen za neprevidnost je velika. Treba je namreč paziti na gorivo in popravi­la poškodb stanejo. Če si prej brez penalov oživljal pri nazadnje obiskani 'znamenitosti' ali teleportirni točki, med katerimi se je moč s pritiskanjem po gamepadovem zaslonu instantno seliti, je treba v nadlegovanje mogočnejših beštij vložiti več premisleka.

Vsa bitja niso sovražna. Hodeči, čvekajoči gomolji ti recimo konkretno pomagajo in te zabavajo. Škoda pa, da v igri ni japonskega govora. Saj angleški ni slab, toda …

Molitve k RNGesusu
XCX včasih prav zasovražiš. Ne le zato, ker si najboljše zadeve tako močno tišči k prsim, marveč ker te zna aktivno zajebavati. Na jetra znajo iti številne stranske misije, ki od tebe pričakujejo, da najdeš čudežne sestavine, ki v obliki kristalov ležijo bogvekje, ali da nabereš robo, ki le včasih pade od poražencev (rare drop). Tako tlačaniš v tri krasne in čakaš, da boš imel poc. Drugič te igra pošlje razsuvat določene cilje, vmes pa namesti trope agresivnih, zate preveč razvitih sovražnikov, med katerimi moraš nato tekaje manevrirati in upati, da te kdo ne bo ugonobil ali ti predolgo sledil. Tedaj si celo hvaležen, da je polno sitnob primitivno in staromodno negibnih kot lutke. In ko se zapleteš v spopad, znajo tvoji spremljevalci početi krepke neumnosti, ki jih ni moč zauzdati z izdajanjem detajlnih ukazov ali poglobljenim nastavljanjem krovnega obnašanja. 
Nadalje nažirajo okoren inventar in dnevnik kvestov, nezmožnost teleportiranja po Miri, če uporabljaš pro controller, zabetonirani pogovori, v katerih tvoje izbire ne vplivajo na nič, in navsezadnje omejenost poslanstva na klasično klavstvo & nabiralstvo. To se nemalokrat spusti v banalnost, ko prinašaš kose za kavne avtomate in podobne neumnosti. Niti ugank ne boš videl.

Bojno obleko \'skella\' odkleneš šele po konkretnem časovnem vložku in če slediš zgodbeni niti. Z njim je potikanje po raznolikih Mirinih biotopih dosti hitrejše.

Pa vendar!
... minuse uravnoteži marsikak plus, ki se jih na kraju po mojem nabere več kot prvih. V spominu ne ostaneta tlačanjenje in sitnarjenje, marveč trenutki, ko tesnobno ubiraš korake po novem območju, občuduješ naravo in loviš dih ob bizarnih kreaturah. Nemalokrat moraš začopatiti kako posebno živad, ki recimo gnezdi nad slapovi, kar terja olimpijsko plavanje in precizno skakanje. Zadolžitve so sicer monolitne, toda njihovo opravljanje ni.
Bolj kot igraš, večji uvid imaš tudi v številne kompleksne sisteme, ki se dopolnjujejo in so namenjeni predvsem ljubiteljem hardcore frpjev. (Takim, ki radi vse ugotovijo sami in so jim plebejski tutoriali in razlage pod častjo!) Raziskovanje se staplja z bojem, v boj pronicata širno napredovanje lika in nabiralništvo, to se prekriva z rastjo enciklopedije in vlaganjem denarja v razvojne firme za različne vrste opreme. S slednjo po divjini učinkoviteje nameščaš sonde, ki dajejo dodatna sredstva ali širijo vpliv, za katerega je blagodejno lastništvo robotske suknje, ki je fantastična tudi za raziskovanje in boj. Če te ta dobro zamišljeni krogotok posesa vase, ti Bog pomagaj, kajti pečen si za tedne, nemara mesece. Le vedi, da se brez žestoke predanosti in obilja prostega časa na Miro ne gre podajati.

Xenoblade Chronicles X
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 270
januar 2016

80

 
 
sorodni članki