IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Mario Tennis: Ultra Smash
Mario Tennis: Ultra Smash

Federer, pazi, servis ima banda ri­san­­kavih prisrčnežev. In trener Sneti!

O temle pisanem in radoživem tenisu za wii U se je po vsemreži hitro razširil glas, da je uboren, betežen in kratkomalo slab. S tem mnenjem se kategorično ne strinjam; nasprotno, rad bi ti predočil svojega in te s tem nemara prepričal v nakup nečesa jako simpatičnega, kar v mojem gos­podinjstvu že več tednov zabava tako pet- kot štiridesetletnika in je očaralo celo priletno taščo. Morebiti sem glas vpijočega v puščavi, toda bolje kričati vnemar kot z molkom prispevati k nepravičnemu tepež­kanju sicer ne vrhunskega, a simpatičnega izdelka.

Mario Tennis za wii U je kajpakda pisana arkada. Enoigralstvo je precej omejeno in tudi pogledov na dogajanje ni kaj dosti.

Joshiel Toadal
Glavni kamen spotike pri glasu kolegov kritikov (in ne toliko ljudstva) je ohrnost enoigralske in miniigerne vsebine. In res je okleščenost na prvi pogled skrajna. Na razpolago je le nekaj vrst tekmovanja proti ra­ču­nal­niku: tekme z začasnim spreminjanjem v velikanske like in take brez njih, obračuni z nanizanimi wiijevimi nasprotniki, nabiranje čimvečjega števila odbojev, kjer prva napaka pomeni konec ... in to je vse. Nobene zgodbe, kjer bi Mariova pozitivska tolpa, od samega brkača prek brata Luigija in piskajoče gobice Toada do princeske Peach, spretno kakor Novak Djokovi} obračunavala s standardno zalogo Bowserjevih zlikovcev, vključivši Waria, Waluigija in duhca. Nobene kariere s selitvami po AMP-lestvici (Association of Mario Professionals :)). Nobenega turnirja, kjer bi šlo na izpadanje. Nobene krepitve statističnih lastnosti junačkov, kot sta moč in okretnost - vsak je privzeto dober v nečem. Bowser v silovitosti, Yoshi v hitrosti, Breskev v tehniki in podobno.
Pa vendar udejstvovanje proti wiiju ni krneki. V sre­ča­njih lahko izbereš več težavnosti in igraš sam ali s sotrpinom. Ta je lahko figurica amiibo, če igra vsebuje njegovega vzornika (Linka ne boš izrabil, Maria pač). Amiibič se izpopolnjuje v veščinah in sčasoma postane nezanemarljiv pomočnik. Zlasti v omenjenem nizu tekem, kjer po petnajstem nasprotniku uleti šefovski dinozaver, nakar se mimohod še nadaljuje. Z udejstvovanjem nabiraš cekine, s katerimi si pomagaš pri odklepanju. Predvsem likov, kot sta zelena vila in koščeni Bowser, ter ig­rišč. Okolica je vizuelno resda ena sama, polna navijajočih mušnic in sličnih cortkanosti. Toda spreminjajo se podlage, od standardnih iz res­nič­ne­ga življenja prek poledenele do take, kjer žogice na eni polovici nese bolj v levo in na drugo bolj v desno. Takisto odpreš dodatne zahtevnosti, kjer se konzola izkaže za močnega rivala. Odpiranje skritosti zna biti zaguljeno in terja spretnost ter vztrajnost.

Igra zaživi v družabnosti, predvsem v dvojicah. Tu uvidiš nepričakovano dosti nians sistema in likov.

Jaz in moji hrusti
Isto velja za samo igranje, ki je pač srž vsega. Dosti opisovalcev je Ultra Smash odpravilo z besedami “akcija je zabavna, toda ...” Nič toda! Ko si v areni, je tole najbolj žurerska in dogajaška arkadna teniščina po Virtua Tennisih ter ena najimenitnejših epizod že sedemdelne serije Mario Tennis. Osnove doumeš takoj in moj predšolski pobič je, čeprav ni še nikdar bavil s čimerkoli sorodnim, nemudoma jel švigati naokoli, servirati in odbijati. Žogico je moč plasirati na več načinov, če pa si nevešč, lahko pritiskaš X in bo igra samodejno izbrala idealno vrsto zamaha.
V primernejšem trenutku kot usekaš in natančneje kot si postavljen, bolje boš vrnil udarec. Toda če to storiš slabo, se bo na nasprotnikovi polovici zelo verjetno pojavil krog za ultra zamah. Isto velja zate! Če lik pravočasno pripelješ v ta krog iz Mario Tennis Opena za 3DS in pritisneš pravi gumb, sledi epski šus. Pojavijo se tudi druge vrste krogi, od takega za bolj porezan žvajz do onega visoko po zraku na drugo st­ran. In upoštevati je treba gobe, ki jih mečejo Toadi in omogočijo rast v titanskega Maria in kompanijo. Velikani so luštna popestritev in so istočasno močni ter ranljivi, saj laže fašejo žogico v telo. Prav tako skrajšajo partije in jih naredijo bolj napete ter akcijske.

Igrišče je eno samo, a več vrst podlage prispeva raznovrstnost. Še posebej, če jih znaš povezati z lastnostmi tenisačev. Slednje se še posebej izrazijo, ko spakič pobere gobo in zraste v velikana. Bolje za nasprotnika, da ga posnema!

Mnenje, ki ni na prvo žogo!
Kako napet, soliden, posrečen in uravnotežen je tenisaški sistem, ugotoviš v srži naslova - večigralstvu. Naj bo na eni konzoli, kjer se udejstvujejo do štirje živi osebki, ali po internetu, kjer čakajo nedeljska ali zaresna srečanja z rangiranjem, tu Ultra Smash zaživi na podoben način kot Mario Kart in Street Fighter - še dva naslova, kjer se hitro znajdeš samo še na liniji. Samotarstvo je za doumetje, trening in odklep, nakar se sceloma preseliš v družabne obračune. Ti so isto­čas­no dostopni in dokaj globoki ter zaradi polj in velelikov nikdar utrujajoče razpotegnjeni. Res je le, da ni podpore mahalnemu nadzoru kot v Wii Sports. 
Med e-šport se tole sicer ne bo vštulilo in drži, da bi od izdelka za 45 evrov ipak pričakoval nekoliko več vsebine. Magari želvje lupine namesto žogic, če že ni bilo časa za zgodbo in kariero. Toda če ga vzameš kot dodelano sprostitev, ki v slogu Rocket League ne terja obilice vložka, povrne pa dosti, je vse prej kot slab. In your face, interneti!

Mario Tennis: Ultra Smash
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 269
december 2015

78