IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Kirby and the Rainbow Paintbrush
Kirby and the Rainbow Paintbrush

Sneti za nekaj časa zapusti brkateža, a si zaželi vrnitve.

Nova avantura rožnatega zmeneta Kirbyja, ki je največje uspehe užil na prenosnih drkalicah, da vedeti dvoje. Prvič, da se Nintendo dejansko odpravlja v mobilniške vode - in drugič, da ni vse zlato, česar se dotakne. Wii U ima številne bisere, toda Rainbow Painbrush ni eden izmed njih. Še zlasti, če čislaš klasično igranje ploščad z gumbi in ne z drajsanjem po dotikabilnem ekranu kontrolnika, kot bi špilal na tablici. Paintbrush se namreč zanaša izključ­no na ta pristop.

Spočetka, ko so situacije enostavne kot tale na sliki, se mi je zdela kontrolna metoda v redu. Kasneje pa vse manj.

Na jago za barvami
Zgodba je kot ponavadi v žanru in v Kirbyjih minimalna. Iz sanjskega sveta malega junač­ka so skozi zlo luknjo na nebu odtekle vse barve in Kirby se s čopičasto vilo Elline odpravi za njimi, da jih povrne. Čaka ga rajža po sedmih novonastalih dimenzijah, po katerih bo v pogledu od strani nabiral zvezdice, se prebijal mimo ovir, tepežkal sovražničke z zaletavanjem vanje in garbal šefe.
Sliši se klasično platformsko, vendar se Rainbow Paintbrush oddvoji od več kalupov. Najprej od samega Kirbyjevega, saj debeluhec ne golta več nasprotnikov in ne prevzema njihovih veščin, kakor jih je pred leti na DSu. Na nekaj vnaprej določenih mestih se sicer za kratek čas v kaj spremeni, na primer v tank, ra­keto in podmornico. S tem spomni na (bo­lj­šo) wiijevo odpravo Epic Yarn, kjer je med drugim mutiral v robota, gasilski tovornjak in lokomotivo. A glavnino igranja tvori nov pristop, ki ne daje tako neposrednega nadzora nad junačkom, kot smo ga vajeni.
Kirbyja tokrat usmerjaš s tem, da po zas­lonč­ku rišeš mavrične črte. Krogelnež bo šel v tisto smer, kamor ga bo peljala linija, pri če­mer bo zahvaljujoč dinamični fiziki ohranil gibalno količino, ko se bo ločil od nje. Tudi sicer smeško rad lebdi v zraku. S tapkanjem po telesu je moč Kirbyja pripraviti do sukanja na mestu, s čimer nabere brzino in odstrani šibkejše nepridiprave. Sčasoma pa se lahko pretvori v veliko kuglo, ki razbije drugače pretrde zidove.

Omisliš si lahko co-op pomoč do štirih Deejev. Igraš jih z wiimoti, a so nebogljeni in odvisni od Kirbyjevih črt. Meh.

Pri koncu mavrice
S temi orodji se mora torej spakica prebiti skozi približno trideset okoljsko dokaj raznovrstnih stopenj v skalovni, morski, gozdni in še kaki zunanjostni varianti. So linearne in nič kaj odprte, povsod pa je treba biti spreten zlasti pri risanju usmerjevalnih linij. Osnovna skozipot brez lova na časovno-zvezdne rekorde ni težka in je precej očitna. Z mavričnimi črtami Kirbyja skrivaš pod slapovi gorja, ga spravljaš mimo krožečih sekir in se skušaš ogniti špicam bodicam. Z njim manevriraš tako po tleh kot po nebu in vodi, kjer ti nagajajo v različne smeri usmerjeni tokovi.
Občasno je treba nekoliko spodbosti mož­ga­ne, ko te čaka lahkotna puzlica v slogu pravilne obtežitve skled, nakar v ospredje znova stopi arkadna veščina. Na koncu vsakega sveta čemi dokaj preprost glavar, na primer po prostoru frčeča okroglina z obrazom, ki v različne smeri dviga ščite, ali tentaklast polip, ki izteguje in skriva lovke. Kleč je vselej v tem, da najdeš trenutek za napad dosti očitne šibke točke in kraj za umik, ko se nakazica razhudi.

Običajno ni nevarnosti, da bi cmoknil v prepad, marveč ti zmanjka energije od raznih bodic. Tudi življenja so omejena.

Bazična pot skozi igro je dosti kratka, saj jo je moč brez večjih kapric prečkati v petih uricah. Je pa res, da je v Kirbyju nemalo skrivnosti. Ničkoliko je načetih sten, v meglicah skritih prehodov in lažnih robov, ki skrivajo tajne. Od dodatnega zvezdovja, ki na koncu določi oceno, prek navideznih figuric za na virtualno poličko do glasbe ter hecnih dnevniških zapiskov. Moč je zapreči tudi troje amiibov - Kirbyja, Kinga Dededeja in Meta Knighta, ki ti enkrat na dan ponudijo igralni bonus, ali skočiti v ločeni challenge mode. Ta vsebuje oseminštirideset izzivov dveh vrst: zaporedja soban, kjer je treba v omejenem času pobirati zaklade, in težjo varianto, kjer je serije takoj konec, če zgrešiš en sam komplet dragotin.

Težava s črtami je tudi ta, da traja, preden izginejo. Mimogrede se nabere več nepotrebnih, ki motijo osrednje početje.

Ne me farbat!
Rainbow Paintbrush je videti krasen, živopisan in risankasto cortkan, da bi ga kar pojedel. Njegovih plastelinskih svetov se drži pridih neona in sladkorne pene, pri čemer nižja strojna moč wiija U sploh ni pomembna. A problemi so drugod, začenši z nekoliko premalo raznolikosti v okolju in početju, kot smo je vajeni od Nintenda in njegovega studia HAL. Četudi špil ni prav dolg, se začno cilji, gradniki in pristopi kmalu malce preveč ponavljati. Ni to Mario, kjer je novotarija domala na vsaki stopnji. 
Ampak v redu, rutine spet ni ogromno. Večja kaprica je tisto, s čimer je povezana srčika igranja - izključno zaslonski nadzor. Ta se sliši novotarijski, vendar botruje številnim neprijetnim situacijam in zagatam. Trakovi, s katerimi Kirbyja pripravljaš k gibanju, se hitro prekrijejo ... prekmalu ti zmanjka malarske energije, nakar moraš neprijetno čakati, da se obnovi ... in na malem zaslonu dostikrat nastane zmeda, v kateri ti ni jasno niti, kje je herojček, kaj šele, da bi ga učinkovito vodil. To je zlasti tečno pri šefih in kvarno vpliva na vobče igranje.
Stalno drgnjenje po ekranu postane naporno celo za odraslega, kaj šele za otroka, ki mu je Paintbrush sicer privlačen, a je nujnost preciznega, serijskega zarisovanja linij zanj pretežka. Enostavno se je treba za docela osnoven učinek preveč ubadati in matrati. Dodaten minus je, da stalno buljiš v gamepadov zaslon, zaradi česar sploh ne uzreš akcije na televizorju. Tako se ti na kraju zdi, da si igral tablični špil za polno ceno, kar ni dobra po­pot­nica za Nintendove ambicije.

Kirby and the Rainbow Paintbrush
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 264
julij 2015

70