IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Mario Party 10
Mario Party 10

Sneti se poda na žur z gobicami, čudaki in kraljičnami.

Ja, že pri desetem delu smo in recept se v vmesnem času ni nič kaj spremenil. Še vedno gre za pisane, z miniigrami okrancljane, elektronske namizne igre. Le da namesto brezizraznih figuric tu nastopa Mariova banda. Poanta desetice za wii U je, da se štiričlanska druščina z lučanjem kockic premika po poljih, ki dajejo bonuse in maluse. Vmes jih zasleduje Bowser, ki si želi v spregi z malim Bowserčkom preprečiti, da bi prišli do konca prizorišča in s tem do sijoče zvezde. A smisel ni le v tem, da se Mario, Luigi, Donkey Kong, Yoshi in ostali, premagajo cortkano strašnega dinozavra, temveč se nenehno borijo med sabo. Zmaga namreč tisti, ki nabere največ drobnih zvezdic.


Mini do maksi
Starejši ljubitelji Mario Partyjev, ki so se za­če­li davnega leta 1998 na nintendu 64, bodo najverjetneje vnovič zavihali nosove nad tem, da niti desetka ne omogoča ločenega gibanja likov. Njega dni so se lahko nastopajoči razkropili po karti, kar je botrovalo večjemu kaosu in zajetnemu številu stez do cilja. Zdaj so, tako kot na wiiju, vsi liki skupaj stlačeni v eno vozilo, ki le občasno izbere pot. Na vrsti so izmenjaje in ko se nekaj pripeti, dogodek največkrat vpliva na tistega, ki je vrgel kocko. Določena polja prispevajo zvezdice, pri drugih je treba skočiti na stransko polje z igro na srečo, tretja pa na zalogo dobrin vplivajo negativno. Slejkoprej pride do spopada z vsaj enim šefom, kot sta tečna bela sipa ali ogromen želvak z macolo. Tu je treba ob pravem lu­čati zelene oklepe, v prostoru izbirati us­trez­ne ikone ali spretno skakati po poljih. 
S tem so povezana polja, ki sprožajo mini­igre. Ker igrajo vedno štirje, pri čemer manjkajoče ljudi nadomesti zasilna umetna pamet, so te nenehno skupinske. Bodisi gre za boj vseh z vsemi, bodisi se nastopajoči razdelijo v ekipi. Notri je blizu sto minic, ki trajajo po minutko in so zvečine nove. Ponekod je treba spehati konkurente s fotografskega podija ali brcati žoge na nasprotno stran, drugod z nagibanjem wiimota balansirati plošča­di ali se od njih skakaje odrivati. Ni več toliko nerodnega dirkanja, s katerim je posiljevala osmica. Pisker pristavi še Bowser, ki se reši iz ječe, ko se odrola vseh šest številk na kocki. Tedaj po prizorišču razmeče slabšalna polja,  in predrugači miniiigre, na primer tako, da je zmagovalec tisti, ki je zadnji. Skoraj ga zasov­ražiš, ampak seveda ga ne moreš. 

Minice so srž Partyja, saj razgibajo počasno gibanje po poljih. Obsegajo vse mogoče, od balansiranja na žogah do skakanja po capinih.

Zlobec postanem! 
Enako se ne moreš zares razjeziti na sotrpine, naj bodo človeški ali wiijevi. Mario Party 10 je namreč znova bolj igra sreče kot spretnosti, bolj sprostitev kot resno početje. Zaloga zvezdic je hudo nestabilna, saj si lahko ob eni sami srečelovni nepriliki ob polovico nje. To velja tako za klasični modus kot za novi pridobitvi. Ena je način, v katerem en igralec od petih postane Bowser in se poda na lov za ostalimi štirimi. Kdor je Bowser, je deležen novega nabora špilčkov, ki izrabljajo zaslonski gamepad. Na njem poganja avtomate, s tapkanjem usmerja plamene in s sukanjem obrača prizorišča, medtem ko se tekmeci na teveju trudijo, da bi mu prekrižali načrte. Ta modus doprinese levji delež svežine. 
Lasten niz opazno manjših kart ima tudi tretja postavka, kjer uporabiš figurico amiibo. Tu se štirje liki pomerijo v nabiranju malih in velikih zvezd na en zaslon veliki plošči. Posebnost so polja, ki te prenašajo sem in tja, bonusi, ki te naredijo velikega, ter znova svojstvene miniigre. Amiiba uporabljaš kot lučal­nik kock, kar pomeni, da ga stalno daješ na gamepad in z njega. 

Zgoraj kaotična miniigra z lovljenjem rib, spodaj eden od šefov iz tipske Mariove skrinje. Tega je treba masovno obmetavati z bombami.

Počasi se ne pride 
Desetka je bolj naphana od osmice in devetice za wii. Ima kup novih miniiger, ki so na splošno prijaznejše kot prej, ter dva nova na­či­­na, amiibovega in Bowserjevega. Vendar je pod črto daleč od nadmočnosti. Bowserjev modus ima le tri prizorišča, kar je bistveno premalo. Vsaj trikrat več bi jih moralo biti, pa tudi osnovni način bi jih moral imeti več od tistega pol ducata, saj jih daš skozi vse prehit­ro. Nadalje vse minice niso posrečene in med njimi ne manjka rutinskih. Znova moti, da ni enoigralske kampanje in spletnega več­ig­ralstva, dočim je seznam robe, ki jo odklepaš v zameno za nabrane kovance, medel. Ne pozabi niti, da je treba za igranje nujno imeti vsaj en wiimote, kajti gamepad wiija U zadostuje le za vodenje Bowserja. Ostala dva na­či­na terjata wiijev daljinec, pri čemer mora vsak človeški udele­­že­nec imeti svojega, kar je zaradi potezne narave špila neumnost. Na­čin amiibo party pa zahteva najmanj eno figurico, ki je nima vsak. No, najbolj moti počasno odvijanje saj igra vzt­raja na ponav­ljanju animacij ter dolgih vči­tavanjih, s čimer krni zabavo ter tempo. 
Ne rečem, z otrokom in v družbi manj zahtevnih sem se v Mario Partyju 10 imel kar lepo, saj je zahtevnost nizka. Tudi cena pri 40 evrih ni čisto polna. Navdušenja pa tale puhla risankavost v meni ni vzbudila. Eh, saj bo enajstica. Gotovo kmalu. 

Pri metanju kocke in ubiranju poti čez polja kamera ni pri miru, kar je kul. Ni pa v redu, da je polurnih kart tako malo in da se igranje vleče.

Mario Party 10
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 261
april 2015

60

sorodni članki