IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Pikmin 3
Pikmin 3

Zelenjava brezglavo teka naokrog, Navi pa brlizga, da gre skozi ušesa.

O tretjem rodu pikminov, ki so se rodili na game­cubu, se je govorilo že v dobi starega wiija, a je špil zorel bistveno dlje in preskočil na naslednjo generacijo. Na wiiju u je zdaj zaživel v prelestno visoki ločljivosti, kar na starem sistemu ne bi bilo mogoče.
Pikminski planet je čudovit, zato ne čudi, da ostaja priljubljena točka vesoljskih popotnikov. Spet ga obišče raziskovalna odprava, ki tokrat po vsemirju iš­če hrano. Poleg dragocenega sadja jih v novem svetu pričakajo endemični prebivalci, pikmini. To so rastlinska bitjeca v velikosti mravelj, ki rada poprimejo tako za delovne kot bojne naloge.

Kristalne prepreke strejo le skalnati pikmini, za peš­če­ne pa so boljši rdeči. Šefi radi kombinirajo šibkosti.

Cvet pri cvetu
Pikminske igre so raziskovalne strategije z masovnim poveljevanjem. Pikminčkov je namreč kot marjetic na travniku, ob če­mer niso samostojni in potrebujejo vodstvo. Možnosti pri tem so dodatno razširili. Prvi del serije je imel enega načelnika, drugi dva, pričujoči pa da na razpolago tri.
Delo je tako mogoče razdeliti. Eden od vodij v bazi recimo skrbi za razplod in zaloge, medtem ko druga četa raziskuje in si utira pot po pokrajini. Ponekod moraš z nekaj premisleka uporabiti vse tri voditelje, čeprav se v sposobnostih žal ne razlikujejo. Te sodelovalne naloge so v glavnem niz klancev in preprek, čez katere je treba vreči enega ali dva načelnika s četo, da lahko dosežejo poprej nedosegljive predele.
Špil je razdeljen na štiri prostrane stopnje, ki tematsko spominjajo na letne čase. Kot prej gre za gigantske okoljske puzle, polne ovir in skrivnosti. Treš jih postopoma, ko se vračaš z novimi vrstami pikminov. Rdeči so najboljši bojevniki in odporni na ogenj, rumeni ljubijo elektriko, modri pa vodo. Novi so skalnati debeluščki, ki lomijo oklepe in kristalne ovire. Bogatejša je tudi mušja kategorija, ki se ji pridružijo leteče čebelice. Te so kljub majhnosti zelo koristne, saj jih razgiban teren ne moti in so zmožne prenašanja bremen po zraku. Raznolike čete so ključ do uspeha, saj izziv ni le okolica, temveč tudi številni sovražniki. Ti so v večini povzeti od prej. Naokrog lomastijo požrešne, psom podobne pikapolonice, hitinasti členonožci in ostale roparice podrasti.
Dogajanje je razdeljeno na petnajstminutne dneve. Tako kot v dvojki časovne omejitve za dokončanje ekspedicije ni, vendar so težavnost vseeno malce privili. Vod za preživetje potrebuje sok iz najdenih sadežev, zato je treba skrbeti za obnavljanje futra. Zaloga tetrapakov dnevno kopni, s čimer Pikmin 3 dobi ne­kaj več ostrine.

Vesoljčki v nasprotju s pikmini niso brezimne lutke, saj štorija dobro izgradi njihove značaje.

Zaripla piščalka
Zgodbe je za okrog deset ur, kar je manj kot v predhodnicah. Kasneje iščeš preostale kose sadja in preigravaš izzive. Ti v manjših, namenskih stopnjah predočijo hit­rostno zbiranje plodov, ugonabljanje po­šas­ti ali borbe s šefi. Vse je mogoče igrati tudi v paru na razdeljenem zaslonu, kjer so pripravili še nekaj posrečenih nivojev z ig­ranjem tombole. Spletne plati ni in kljub okrepljenemu družabnemu vidiku Pikmin 3 os­taja pretežno enoigralska izkušnja.
Doslej se vse sliši precej znano, ena od sprememb pa je nadzor. Na ujevem kontrolerju je prikazan zemljevid, po katerem se lahko z dotiki premikaš in po njem pošiljaš poveljnike. Zelo ugodno je, da se zna striček s četo pikminov samodejno sprehoditi na želeno mesto. Drugotna možnost ročnega zaslončka je prikaz slike iz igre, da lahko spodobno igraš brez televizorja. Začuda te možnosti niso uporabili za dvoigralstvo, ki je omejeno na razpolovljen ekran.

Stopnje za izzive in tombolo so manjše, a pisane in naphane z zakladki. Dvi­­­ganje predmetov glede na velikost zahteva določeno število pikminčkov.

A kakor je tabla wiija U kartografsko priročna, glede samega nadzora stopi korak nazaj in se pri tem še spotakne. Ker leva gobica skrbi tako za premikanje kot za merek in piščalko za klicanje pikminov, je zlas­ti slednje nerodno. Marsikomu bo star na­čin nadzora z wiiljincem in nunčakom bolj pri srcu, saj je natančnejši in zanesljivejši, če­prav brez praktičnosti dostopnega zem­lje­vida.
Ne glede na način nadzora pa preseneti, da je umetna pamet še krajša kot običajno. Pikmini se redno zatikajo za vogale, padajo v vodo in se ne odzivajo na klice. Ob najmanjši motnji se četa razleti kot regratova lučka, kar je v bojni vročici smrtonosno. Pri tem ne pomaga veliko, da imaš tri vodnike, saj sistem ni zares modularen. Namesto da bi imeli jasno ločene pristojnosti ali vsaj možnost fiksne izbire barv, moraš mikroupravljati vsakega posebej, sicer le čakajo ukaze in nekoristno postavajo. Boji z močnejšimi pošastmi so zato stresni, spoprijemi s šefi pa neredko večdnevne epopeje. K sreči se grdobe vmes ne pozdravijo. 

Pikmine lahko k večji bojevitosti spodbodeš z napojem iz jagod. To je posebej koristno pri šefih.

Bojna vrtnarija
Pikminska saga je zadovoljna v svojem utrjenem svetku, kamor zaidejo redki in kamor že od začetka iz davnega leta 2001 ni zapihal zares svež veter. Saj ne, da bi bilo s tem čarobno privlačnim ekosistemom kaj narobe. Vendar bi si wii u zaslužil pogumnejši korak naprej. Prostor za izboljšave je zlasti pri umetni pameti in poveljniških prijemih. Kljub srčkanosti je pikminski planet namreč enako krut kot prava narava. Če nisi pazljiv in karseda spreten, te mimogrede pohrusta.

Temnic tokrat ni, zato pa so v eno od stopenj dodali mož­nost prevoza z lokvanji. Sistem je varnejši, kot se zdi.

Pikmin 3
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 241
avgust 2013

79