IGROVJE
stranka » igrovje » wii u » Sing Party
Sing Party

Če vidiš Snetija po cesti peti in poplesavati, ne bulji.

Po striktno pevski plati so te karaoke v modusu sing, enem od dveh ključnih načinov, podhranjene. Ko momljaš v priloženi mikrofon, ne zreš v videospote, marveč v abstraktno farbovito podlago. Točke sicer nabiraš, vendar ni ne lažjih in zahtevnejših delov, ne množilnikov pik pa zahtevnostnih stopenj. Trak za lovljenje glasu je tako širok, da sem iz prve delal brutalne rezultate, pri čemer nisem nikakršen šo­lan pevec, niti nimam krasnega glasu. Sproti višaš izkušenjsko stopnjo pevca, za kar ne dobiš otipljivih nagrad, le rang. Ni naprednosti v slogu prepoznavanja fonemov, spreminjanja višine tonov in podpore inštrumentom ali kameri, dočim je wiimote uporaben le kot brezzvezen tamburin. Najbolj presenetljivo je, da način sing ne podpira gamepadovega ekrančka za prikaz besedila. Nak, strmeti moraš v televizor kot v mimohodu vsakdanjih karaočnic. Edina prava dobrota so več­glas­ni dueti, kjer en igralec recimo poje moškega in drugi žensko, kot v Just a Kiss od Lady Antebellum.

Izdelek prav zaživi v modusu party, kjer dobro animirani trendi človečki plešejo, medtem ko besedilo prihaja v orjaških črkah.

Iz dnevne sobe v Are­no
Po pravi smisel je treba seči v drugi način, party. Tu farbovita ozadja iz letečih godal in kvadrov zamenja odlično animirana plešoča mladenka ali mladenič, ki jo je moč – ni pa nuj­no! – spremljati z lastnimi gibi. Človeček z gamepadom v roki, za katerega ni treba, da poje, dobiva besedilo in kratka navodila, kako naj animira publiko. Ploskaj! Vpij! Šejkaj z ritjo! Bodi Klemen Slakonja!
Koreografije so pohvalne, saj niso zapletene, hkrati pa so narejene z občutkom in pesmim primerno. Rihannin Only One spremlja upica­njena gospodična, ki ne gre nikamor brez mejkapa in koktejla v roki ... na New York od Frenka, Ki Si Ga Matra, ubira starinske korake zglancan tipček z naramnicami ... dočim ob Flashdance kopitlja dečva v gamašah. Sleherna pesem ima lasten ples, ki je docela uporaben v javnosti in ga je moč naštudirati, četudi si štirideset let star kavčni krompir, ki se ne razmetava vsak večer po Palatiumu. S tem absolutno ne mislim nase.
Itak te igra ne ocenjuje, če tega nočeš, kaj šele, da bi bilo pesmi konec, če ne bi izpolnil določenih pogojev. Pač žvrgoliš oziroma migaš, puščavniško ali z ljudmi okrog sebe, perfektno ali čisto sfaljeno, ne da bi te skrbele točke ali uspeh.

Ker v ozadju ne tečejo videospoti, marveč likovna izživljanja, Sing Party deluje zastarelo. Tudi s čisto pevskega stališča je igra nedodelana.

Ne, Gangnam Styla ni
Tak pristop marsikomu ne bo všeč, zlasti ne tistim, ki tovrstne špile poganjajo samotarsko. Za enega je v Sing Party res bolj malo pri­vlačnega. Se pa situacija spremeni, če si obkrožen z veseljaki, ki jim je do norenja. Tedaj si izkričiš glasilke, medtem ko oni med norenjem sklatijo lestenec. Nakar mikro­fon prevzame eden od njih, ti pa se z glavo naprej fukneš v akvarij in se trudiš s posluhom snesti zlato ribico.

Luštna poletna popevčica Call me Maybe seveda mora biti in še kar nekaj drugih bolj najstniških je v špilu. Mlajši bodo lajkali.

Zaloga pesmi je konkretna, saj jih je petdeset. Segajo od zaprašenosti tipa The Power of Love (Huey Lewis), Surfin' USA (Beach Boys) in I Feel Good (James Brown) do Bieberjeve Baby, Gagičine The Edge of Glory ter Call me Maybe od Jepsence. Pa od plesnih hitov (Higher – Kylie Minogue & Taio Cruz) do poprocka (Ironic – Alanis Morissette, I Believe in a Thing Called Love – The Darkness, How You Remind Me – Nickelback). Ter od svete preproščine (Always on My Mind – Pet Shop Boys) do pevsko nekoliko zahtevnejših onet (Go Your Own Way – Fleetwood Mac). Je kar konkreten in raznolik nabor, ki pa je seveda raztreščen po slogih in obdobjih. Če ti dogaja le točno dolo­če­na vrsta muzike, boš verjetno nezadovoljen, ker boš v njenem okviru dobil le nekaj pesmi. Bolj veseli bodo tisti s širino.
Igranje je moč narediti tudi nekoliko bolj tek­movalno. Prisotni se razdelijo v dve ekipi, na­­kar si podajajo mikrofon, po koncu pa konku­renca oziroma občinstvo glasuje na gamepadu. Na slednjem je mogoče takisto sproti dodajati pesmi na seznam, čeprav to ni inovacija, kajti isto že nekaj časa omogoča Singstar na PS3, če imaš PSP ali vito.

Takole držiš gamepad in z njega v žurerskem modusu čitaš besede ter navodila. V trenažnem načinu pa na zaslonu sproti omejuješ dele, ki bi jih rad naštudiral.

Ko zaskelijo glasilke
Sing Party resnejšemu uničevalcu bobničev ne ponudi dovolj mesa na kosteh za 50 ev­rov, kolikor zanj hočejo v kompletu s spo­dobnim ožičenim mikrofonom s pohvalno dolgim kablom. Ločenih v trgovinah nisem zapazil, a je moč uporabiti vsakršnega z USB-kablom. Takisto v Nintendovi spletni štacuni (še?) ni dodatnih komadov. Toda za mlajše in manj zahtevne, ki bi radi zraven sproščeno plesali in jih ne skrbita pevska perfekcija ter točkovanje, je reč simpatična. Še bolj bo, ko ji bo padla cena.

Sing Party
Nintendo za wii u
objavljeno: Joker 236
marec 2013

65